Čarobna gora, - in jaz

V eni izmed Šol v naravi so se namenili krepiti skupinski duh in medsebojno sodelovanje učencev. Da pa kaj takega uspe, je nujno, da se učenci med seboj dobro poznajo. Da bi ugotovili, kako dobro poznajo svoje sošolce, so se igrali zanimivo igro. Vsak je moral na list papirja napisati odgovore na naslednja vprašanja: Kaj bi storil z denarjem, če bi dobil milijon evrov? V kateri državi bi rad živel? Katero televizijsko serijo imaš najraje? Kateri fikcijski junak bi rad bil? Liste z odgovori so nato zmečkali in pometali v koš. Iz koša so potem vlekli posamezne liste, glasno prebrali, kaj je na njih napisano, in iz odgovorov poskušali uganiti, kateri od sošolcev je kaj napisal.
Igra je dosegla svoj namen. Učenci so bili menda presenečeni nad tem, kako slabo poznajo svoje sošolce in sošolke.

Ob poslušanju pripovedi o tem sem se hočeš nočeš vprašala, kaj bi sama napisala na takšen listek. Pa naj pustim odgovore na prva tri vprašanja vnemar (poplačala kredit in potovala, nimam pojma, Game of Thrones) in se ustavim samo pri zadnjem vprašanju. Odgovor bi bil Hans Castorp. Rada bi namreč preizkusila - in ob tem verjetno prav uživala, kako je biti v koži Hansa Castorpa - meni zelo ljubega osrednjega junaka romana Thomasa Manna, Čarobna gora.

Hans Castorp je bil star 23 let in je ravno končal inženirski študij strojništva (bolj natančno študij gradnje ladij), ko se je leta 1907 iz svojega rodnega Hamburga napotil na obisk k bratrancu Joachimu v Davos. Ta se je tam v enem od sanatorijev zdravil zaradi tuberkuloze. Hans Castorp se je namenil, da bo ostal le tri tedne, a se je njegovo bivanje v švicarskem visokogorju razvleklo na sedem let... Kaj se je v teh sedmih letih dogajalo v odmaknjenem zdravilišču v Davosu, je vsebina - po mojem mnenju, enega najboljših in najzanimivejših romanov vseh časov.

S Čarobno goro Thomasa Manna sem globoko in tesno povezana. Mislim, da ni druge knjige, ki bi mi bila tako zelo blizu in mi tako veliko pomenila kot ravno ta roman. Bila je z mano v pomembnih trenutkih življenja. Brala sem jo, ko so se mi dogajale stvari, ki so pomenljivo vplivale na moje nadaljnje življenje.

Prvič

Prvič sem jo brala pred točno 18-imi leti. To je bilo obdobje, ko za branje leposlovnih del nisem imela veliko časa. Ves moj čas je bil namenjen izključno strokovnim knjigam in študiju za specialistični izpit. Branje leposlovja je bil v tistem času luksus, ki sem si ga lahko privoščila le v večernih urah - po celodnevnem učenju in zato brez slabe vesti; uro na večer, pred spanjem. In brala sem Čarobno goro, Thomasa Manna. Vsak dan posebej sem se veselila večera in trenutka, ko bom spet lahko brala. Počutila sem se kot začarano.

Zakopana v intenzivno delo sem zavistno gledala na junake romana, ki so tako malomarno postopali s časom - jedli, poležavali in se sprehajali; tedne in mesece dolgo, ne da bi delali kaj konkretnega in za družbo ter ostale ljudi uporabnega. Res je, da je bila večina od njih bolna - in tega si ni želeti, pa vendar je bil njihov način življenja takšen, da vsaj v določenih obdobjih pri nekaterih ljudeh budi skomine. Pri meni takrat, pred 18-imi leti.

Druga stvar, ki mi je pri tistem branju jasno stopila pred oči, je bila ta, da bi roman morali nujno prebrati vsi, ki delajo na Kliniki za pljučne bolezni na Golniku - že zaradi spoštovanja do ustanove, v kateri so zaposleni. Na Golniku je bil namreč pred več kot sto leti podoben - četudi ne tako razkošen sanatorij kot v Mannovem romanu - kjer so tuberkulozo zdravili več ali manj le z dobro hrano in svežim zrakom. Tako kot na Čarobni gori. In tudi tu so se menda dogajale stvari, ki zelo spominjajo na tiste, opisane v Čarobni gori. Gospe, ki so se zdravile zaradi neplodnosti, ki jo je povzročila tuberkuloza, so nenadoma zanosile, in podobno...

Drugič

Knjigo Čarobna gora sem drugič brala pred petimi leti, ko sem bila v Davosu - v kraju, kjer se roman dogaja. V Davosu se je začela moja prva pot po stopinjah katerega koli fikcijskega junaka ali pa pisatelja, ki ga je ustvaril. Izkušnja je bila enkratna.
V Davos sem se pripeljala tako kot Hans Castorp - z vlakom. Občutki so bili zelo podobni.

Vlak se je v loku vil po ozkem prelazu; videti je bilo prednje vozove, videti stroj, kako v svojem naporu bruha rjave, zelene in črne gmote dima, ki se razpuhavajo. V globini na desni so šumele vode; na levi so se med pečinami pele temne smreke proti kameno sivemu nebu. Prihajali so predori, kjer je bilo temno kakor v rogu, in ko se je spet zdanilo, so se odprli širni prepadi s kraji v globini.

Izstopila sem na postaji Platz, ne Dorf, kot je to storil Hans.
Ogledala sem si sanatorij Schatzalp - tistega, iz katerega morajo pozimi spravljati svoje mrliče dol na saneh za bob, ker tedaj po poteh ni mogoče voziti.
Od zunaj se je dalo pogledati tudi Waldhotel, prej Waldsanatorium, kjer se je zdravila Mannova žena Katja. V maju 1912 jo je Thomas Mann za 3 tedne obiskal. Življenje v sanatoriju in sprehodi po okolici so ga navdihnili, da je nekaj let pozneje napisal roman Čarobna gora.

Tretjič

Zdaj knjigo berem tretjič. Spet je nastopilo pomenljivo obdobje v mojem življenju. Selitev na tuje, v drugače govoreče okolje, je vedno stresno.
Roman mi ponovno predstavlja uteho in možnost odmika v nek drug, čaroben svet. Vsakič znova se veselim, da bom knjigo spet vzela v roke. Tokrat nisem tako disciplinirana, da bi si jo privoščila samo v večernih urah:) Mi ni potrebno, leta namreč prinesejo tudi marsikaj dobrega;)

Roman tokrat berem v originalu - se pravi, v nemškem jeziku. Knjigo sem kupila letošnje poletje v Buddenbrookhaus v Lübecku. Gre za izdajo iz leta 2012, ki do največje možne mere sledi prvi izdaji romana iz leta 1924 - tisti, ki je nastala neposredno po rokopisu in jo je Thomas Mann tudi sam lektoriral. Rokopis Čarobne gore je bil med drugo svetovno vojno uničen; Thomas Mann pa tudi ni nikoli več sodeloval pri lekturi romana. Berem torej prav posebno izdajo Čarobne gore. Če so mi kakšni odlomki težko razumljivi, si pomagam s slovensko različico knjige v prevodu Janeza Gradišnika.

Po zanimanju, ki so ga na hermioninem blogu vzbudili zapisi o romanu Leva N. Tolstoja, Vojna in mir, se lotevam podobnega projekta še z romanom Čarobna gora. Brala bom počasi (saj hitro glede na okoliščine tako ali tako ne bi šlo), in se vmes večkrat oglasila, da sporočim svoje tokratne vtise o tem prečudovitem romanu.
Če se mi boste pridružili pri branju (in z menoj delili svoje mnenje o knjigi) bom pa še posebej vesela in zadovoljna :-)