Na kratko

Včasih ni časa (ali pa volje), da bi o prebranih knjigah napisala daljši prispevek. Včasih so knjige takšne, da se o njih ne da napisati kaj uporabnega in za bralce zanimivega. Včasih knjig enostavno ne dojamem v njihovem bistvu. Se pa vseeno tudi o njih splača napisati (in upam, da tudi prebrati) stavek ali dva.

V zadnjih mesecih so bile knjige, ki sem jih prebrala, a o njih še nič napisala, naslednje:

Virgina Woolf: K svetilniku

V romanu sta opisana dva dneva v življenju članov družine Ramsay in njihovih prijateljev. Med tema dvema dnevoma je deset let presledka, v katerem se je dogodila tudi prva svetovna vojna. Dogodki obeh dni se odvijajo na istem kraju - v poletni hiši v nekem angleškem obmorskem kraju. Pri obeh dnevih ogrodje zgodbe predstavlja izlet na bližnji otok s svetilnikom.
V prvem delu se družba nameni k svetilniku, a ji pot prepreči slabo vreme, v drugem delu izlet izvedejo, a izletniki niso več tisto, kar so bili pred desetimi leti. Ob tem izletu se različne osebe različno odzivajo in njihove reakcije so primeren povod za njihovo psihološko analizo ter oris časa, v katerega so postavljene.
Slog pisanja, ki začara. Roman, ki je večplasten. Jaz pa vseeno ostajam dokaj ravnodušna.

J.D.Salinger: Franny in Zooey

Salingerjevo najbolj znano delo je Varuh mlade rži. Vsi poznajo ali pa so vsaj že slišali za to knjigo. Pred leti sem jo brala tudi sama in se čudila, kje vendar so tiste izjemne stvari, ki navdušijo mnoge, in zaradi katerih se knjiga uvršča na sezname takšnih ali drugačnih "Naj knjig". Meni je bila dolgočasna. Knjiga brez zgodbe; glavni junak pa tako pasiven, da bolj ne bi mogel biti.
Ker pa se je treba izogibati predsodkom in pisateljem dati še kakšno možnost, da se dokažejo, sem se lotila še ene Salingerjeve knjige - Franny in Zooey.
Gre za dve - le ohlapno povezani zgodbi, o bratu in sestri.
Oh, ne! Tisto, kar je najbolj očitno in kar kipi z vsake strani knjige, je nenehno - z dimom cigaret in alkoholom prepojeno zatrjevanje kako lepa da sta ta mlada človeka in kako zelo zelo pametna. Nadležno. Ni mi bilo všeč. Njuna aroganca, domišljavost in vzvišenost so bile brezmejne. No, mogoče so pri pisatelju še večje.
S Salingerjem sem tako za vedno končala.

Ivan Cankar: Novela doktorja Grudna

Imamo enega moškega in tri ženske. Ena ga gleda z velikimi mokrimi (ali pa suhimi) očmi, drugi dve pa spregledata njegovo preračunljivost. On - Franz Gruden, novopečeni pravnik, ima namreč eno samo željo: narediti kariero v službi naroda. K tej službi pa sodi tudi primerna poroka.
V tej noveli je Cankar točno takšen, kot se ga spominjam iz Skodelice kave. Le da tukaj ne nastopajo mati, ampak osamljena vdova, ki gospodinji glavnemu junaku. Ali povedano drugače: v noveli je vse polno nejasnega hrepenenja, očitanja in obžalovanja; a tudi tankočutnosti in neskončne občutljivosti - tistega, zaradi česar je Cankarja vredno brati. Če njegova sentimentalnost le ne gre preko vseh meja....

Ivan Cankar: Popotovanje Nikolaja Nikiča

Imamo eno žensko in tri moške.Vsi so zaljubljeni vanjo, ona pa jih gleda z velikimi suhimi (ali pa mokrimi) očmi. Dva sta umetnika.
Eden raje hodi po trnju kot pa po blatnih, a širokih cestah.
Drugi je slikar, ki o svojem delu pravi naslednje: To delo ni nikoli začeto in nikoli dovršeno. Pozna ga samo tisti, v čigar duši spi, in se raduje nad njim v svojih najlepših urah. Žalostna je ta stvar, če se premisli . . . Le časih pade žarek od tega spočetega, a nikdar porojenega dela ter se utelesi. ln že to je nekaj: ljudje občudujejo ta posamezni žarek, ta odpadek od neskončnega bogastva; kako bi se šele čudili, da bi videli bogastvo samo! Ali glejte, to se ne zgodi nikoli.
Tretji - naslovni, dela na davkariji (in verjetno - kot je že iz imena razvidno, ne pomeni veliko) - a je vendar in kljub svojemu delu, občutljiv ter poln empatije do sočloveka. Ob koncu novele: Čutil se je majhnega in neznatnega, ker je mogel biti srečen in ker je mogel živeti. . .
Ta mi je bila pa všeč! Pa še srečno se konča. Zaradi te novele bom Cankarja še brala:-)

Avgust Demšar: Pohorska transverzala

Predstavljajte si, da ste velik oboževalec ali oboževalka Agathe Christie. Zelo radi berete njene kriminalne romane - vseeno če v njih nastopa Miss Marple ali pa Hercule Poirot. Ne morete se odločiti, kateri detektiv vam je ljubši - krhka stara gospa ali pa slabo angleščino govoreč gizdalin. Nekaj najlepšega, kar se vam lahko zgodi, je to, da vaša priljubljena pisateljica napiše kriminalko, v kateri bosta nastopila oba lika. 

Ne, to se ni zgodilo. Agatha Christie nikoli ni napisala kriminalnega romana, v katerem bi umore družno razreševala Miss Marple in Hercule Poirot. Pa bi bilo lepo, če bi.

Je pa nekaj takšnega naredil Avgust Demšar!
Sem velika oboževalka Avgusta Demšarja. Zelo rada berem njegove kriminalne romane (prebrala sem prav vse) - vseeno, če v njih nastopa inšpektor Martin Vrenko ali pa višji kriminalist Miloš. Ne vem, kateri mi je ljubši - umirjeni in uglajeni Vrenko ali nekoliko divji in nepredvidljivi Miloš. Nekaj najlepšega, kar se nam je zgodilo v zadnjem času, je to, da je Avgust Demšar napisal nov kriminalni roman, v katerem nastopata tako Vrenko kot tudi Miloš. Naslov romana je Pohorska transverzala.

Da sta dva tako velika detektivska uma, kot sta Vrenko in Miloš, združila svoje moči, je bil potreben poseben razlog. Politično motiviran umor. No, ali pa vsaj sum, da je v umor vpletena politika. Kajti - takole pravi pisatelj v uvodu:

Seveda je potrebno poudariti, da policija in tožilstvo posvečata enako skrb vsem umorom, ne glede na to, kdo je vpleten, a kadar zadiši po morebitni vpletenosti politike, se organi pregona pokrčijo in tak zločin obravnavajo še malo bolj enako kot druge.

Če vam je ob prebiranju zadnjih besed zadišalo po Orwellovi Živalski farmi, je bil namen dosežen...

Roman se začne z brutalnim umorom. V okolici Maribora seveda, kje pa drugje. Nekdo nekoga pahne po pobočju Pohorja. In ko se že zdi, da se bo kotaleči - izkušen motorist, ki si pri padcu zna zavarovati pomembne dele telesa, dobil le nekaj lažjih poškodb, nekdo pristopi in nesrečneževo glavo dodatno potisne ob skalo na poti, da ta potem umre.
A Vrenko in druščina (Miloš gor ali dol, vodja kriminalistične preiskave je lahko le eden in to je Vrenko) v prvi vrsti ne raziskuje tega umora, ampak nekega drugega, dvojnega. Tukaj se zdi, da se vpleta politika in sicer v osebi mladega perspektivnega in ambicioznega parlamentarca, za katerega vse kaže, da bo prav kmalu postal celo slovenski premier.

Milje kriminalke je značilno sloven(celj)ski. Imamo tajkune, strice iz ozadja, špiclje in marionetne predsednike strank. Sodobna slovenska družba je prikazana pronicljivo natančno, kar je po mojem mnenju največja odlika vseh kriminalnih romanov Avgusta Demšarja.

Detektivska zgodba je natančno zastavljena in precizno izpeljana. Zame za kanček prezapletena. Nekje na dveh tretjinah sem se izgubila in samo še čakala, da mi pisatelj preko različnih načinov - preko nastopajočih ali pa stranskih razlag, obrazloži, za kaj gre in kje je bil kleč.

Osebe so simpatične, kot vedno. V tej knjigi dobi prvo nagrado za najzanimivejši lik kriminalist Drago, ki ni tako neumen, kot se zdi. Pa tukaj ne mislim na njegovo kriminalistično delo, pač pa na njegovo razumevanje medosebnih človeških odnosov.

Ko razmišljam o junakih knjige Pohorska transverzala se mi zdi, da mogoče zdaj vem, zakaj Agatha Christie nikoli ni napisala romana, v katerem bi nastopala tako Miss Marple kot tudi Hercule Poirot. V kriminalnih romanih ni mesta za dva velika detektiva. Eden se mora v takšnih primerih hočeš nočeš pomakniti v ozadje. V Pohorski transverzali je to Miloš. Iz izdelanega in izrazitega junaka, kakršnega poznamo iz romana Miloš, se je tukaj skrčil na robustnega nergača, ki prehitro postane nasilen.

Knjiga Pohorska transverzala je odličen kriminalni roman. Za slovenske bralce je zaradi kraja dogajanja in družbene aktualnosti še posebno zanimiv. Pisatelj Avgust Demšar me tako tudi tokrat ni razočaral. Čakam naslednjo njegovo knjigo! Bosta v njej Vrenko in Miloš ponovno strnila svoje moči? Kako bo z Dragom in njegovo ženo? Bo Miloševa prijetnejša stran osebnosti prišla bolj do izraza? ....

★★★★☆

Avgust Demšar
(vir: Wikipedija)

Demšar, Avgust
Pohorska transverzala: politična kriminalka
Založba Pivec, 2016 (Zbirka Branje.Proza), e-knjiga
328 strani
ISBN 978-961-6968-62-1

Literarni sprehod po Berlinu

Berlin je bil vedno pomembno mesto. Na oder evropske zgodovine je stopil leta 1415, ko je Sigismund Luksemburški, cesar Svetega rimskega cesarstva, Friedrichu I. von Hohenzollernu podaril v dedno last deželo Brandenburg. S tem se je začel vzpon ene najpomembnejših evropskih sil - Prusije. Berlin je postal njena prestolnica.
Pozneje, ko je pod pruskim pokroviteljstvom prišlo do združitve vseh nemških dežel, je Berlin postal glavno mesto Nemčije.
Na žalost pa je bil Berlin tudi središče Hitlerjeve Nemčije in pozneje s svojim zidom simbol na silo razdeljene Nemčije, a to, kot da mu ne more do živega. Mesto je namreč tudi iz temnih poglavij svoje zgodovine vedno potegnilo nekaj dobrega in šlo dalje, še močnejše kot prej. Danes je Berlin živahno, prijazno, napredno, raznovrstno mesto, ki je tolerantno do marsičesa.

V Berlinu so živeli številni pisatelji in marsikatera knjiga ima svoje prizorišče postavljeno v to mesto. Svoj literarni sprehod po mestu bom omejila le na strogo središče Berlina in ob tem omenila knjige, ki so mi še posebno jasno stopile iz spomina.

Začeli bomo na Alexanderplatzu in končali pri Brandenburških vratih. Premikali se bomo v skoraj ravni, okrog 3 km dolgi liniji, ki poteka z vzhoda proti zahodu.

Alexanderplatz

Alexanderplatz je tesno povezan s srednjeveškimi koreninami mesta. Blizu enih najpomembnejših vrat v mesto, je bil dolga leta prostor, kjer so se srečevali trgovci od blizu in daleč. Svoje ime je trg dobil leta 1805 v čast ruskemu carju Alexandru I., ki je tisto leto obiskal Berlin.

Imela sem trdni namen, da pred obiskom Berlina preberem znani roman Alfreda Döblina, Berlin Alexanderplatz. Roman o bivšem kaznjencu naj bi na enkraten način oživel svojevrsten duh kraja, ki je bil vedno živahen, mrzlično divji in neukrotljiv. Kaj boljšega bi si lahko želela! Pa na žalost ni šlo. Že po nekaj straneh sem knjigo odložila.

O razburljivi naravi življenja na Alexanderplatzu bom torej verjela kar na besedo. Tudi ob dandanašnjem sprehodu po trgu ni sledu o kakšni posebni karizmi, ki naj bi jo kraj imel. V 2.svetovni vojni je bil namreč trg močno poškodovan in vzhodnonemška oblast ni imela najbolj srečne roke pri obnovi kraja. Najimenitnejši je danes seveda leta 1969 zgrajen Fernsehturm, 368 m visok televizijski stolp, ki je še danes najvišja zgradba v Berlinu, in druga najvišja v Evropi. Stolp se zlahka vidi s katerega koli dela Berlina. In to je bil tudi njegov glavni namen - pokazati Berlinčanom (predvsem tistim na zahodni strani Berlinskega zidu), kako velika sta znanje in gospodarska moč socialistične države, da zmore zgraditi, tako mogočno zgradbo.

Fernsehturm -
na krogli igra svetlobe v obliki križa

A kot se ob takšnem arogantno-nadutem vedenju rado zgodi, se je usoda poigrala z naročniki izdelave Fernsehturma. Ob sončnem vremenu se namreč na jekleni oblogi stolpa zaradi odseva sončnih žarkov zariše podoba križa. Za ateistično družbeno elito Vzhodne Nemčije je bilo to precej neprijetno. Rekli so celo, da gre za "papeževo maščevanje". Ob tem se lahko samo nasmehnemo. Na nepričakovano igro svetlobe na Fersehturmu sem bila opozorjena v knjigi Neila MacGregorja, Germany, Memories of a Nation.

Alexanderplatz pa je omenjen še v dveh knjigah, ki sem ju pred kratkim prebrala. August, iz istoimenske kratke zgodbe Christe Wolf, ki je pripeljal turiste  iz izleta v Prago spet nazaj v Berlin, je svojo vožnjo končal na Alexanderplatzu. Majki, iz romana Čik, pa se bo mogoče srečal z Izo pod uro na Alexanderplatzu - priljubljenemu kraja srečanja Berlinčanov in tudi turistov.

Museuminsel

Marx in Engels v Berlinu

Naš sprehod po Berlinu nadaljujemo v smeri proti Museumsinsel. Še prej gremo skozi park, kjer je veličasten dvojni kip Marxa in Engelsa (prvi sedi, drugi pa stoji) - da ne bi slučajno pozabili, da smo v samem središču vzhodnega dela Berlina, bivše prestolnice Nemške demokratične republike. Pri delitvi Berlina so Sovjeti dobili najlepše predele mesta. Mednje vsekakor sodi tudi Museuminsel.
Ko sprehajalec vstopi med stavbe Altes in Neues Museum, Alte Nationalgalerie in Pergamonmuseum, se zdi, kakor bi vstopil v antično Grčijo. Stavbe muzejev so kot starogrški templji, vsepovsod stebrišča z dorskimi, jonskimi in korintskimi kapitlli. Prusi, ki so gradili te mogočne stavbe, se niso imeli za vojskujoče in nasilne ljudi (kakor jih pogosto dojemajo ostali Nemci, pa tudi drugi Evropejci), ampak podobno kot Stari Grki predvsem za ljudi kulture in demokracije.

Ob obilici muzejev in dragocenosti, ki jih le-ti hranijo, se je težko odločiti, kaj izbrati za ogled. Mi smo se odločili za Neues Museum, ki hrani staroegipčansko zbirko umetnin.

Dve knjigi sta, ki sta mi pred mnogimi leti vzbudili ljubezen do kulture Starega Egipta. Prva je pripoved Zlati faraon, Karla Brucknerja, druga je strokovna knjiga Nofretete, Philippa Vandenberga. V Zletem faraonu je govor o odkritju grobnice mladega faraona Tutankamona, v drugi o odkritju prelepega doprsnega kipa njegove tašče kraljice Nofrete. Ta kip hranijo v berlinskem Novem muzeju. Že od nekdaj sem si ga želela ogledati - dokler je še v Nemčiji. Egipt se namreč že dalj časa prizadeva, da bi kip Nofrete vrnili v državo, iz katere izhaja. Nemčija tega ne želi storiti in zatrjuje, da je kip prišel k njim na povsem legalen način. Glede na to, kar je zapisano v knjigi nemškega pisatelja, Nofretete, je zelo verjetno, da Nemci nimajo čisto prav.

Kakor koli že, vesela sem, da je Nofrete (še vedno) v Nemčiji. Kip je še lepši, kot sem pričakovala in kot ga prikazujejo fotografije. Zdi se mi neverjetno, da je nekdo že pred 3400 leti!! uspel narediti nekaj tako dovršenega. Kipar Tutmosis je bil resnični umetnik.
V Neues Museum je poleg Nofretete še veliko drugega vredno ogleda. Toda če se obiskovalec osredotoči le na predmete iz obdobja Amarne, je to čisto dovolj. Upodobitve božanskega faraona in njegove družine iz tega obdobja staroegipčanske zgodovine so precej bolj prisrčne in realistične od tistih iz drugih obdobij, ki so kar preveč strogo zategnjene.

Nasproti Muzejskega otoka pospešeno gradijo Stadtschloss. Stadtschloss je bila mogočna mestna rezidenca družine Hohenzollern, ki je stoletja neprekinjeno vladala Prusiji in nato celotni Nemčiji. Grad je bil ob koncu 2.svetovne vojne ob bombnih napadih zaveznikov močno poškodovan. Dalo bi se ga obnoviti, a se vzhodnonemške - ali bolj pravilno, sovjetske oblasti, za kaj takega niso odločile. Do obnavljanja pruske veličine namreč niso imeli velikega veselja. Ruševine mestnega gradu pruske vladajoče rodbine so tako dokončno porušili - razen drobne malenkosti, balkona, s katerega je leta 1918 komunist Karl Liebknecht razglasil Svobodno socialistično republiko Nemčijo - tega so ohranili. Na mestu prvotnega gradu so nato zgradili modernistično Palast der Republik, iz jekla, brona in stekla. Stavba je bila med vzhodnimi Berlinčani precej priljubljena in zaradi tega se pojavljajo dvomi, ali je bilo prav, da so stavbo po združitvi obeh Nemčij leta 1989 porušili in ponovno začeli graditi grad.

Sprašujete se, kakšna je povezava novega Stadtschlossa z literaturo? Ne velika, a vendar obstaja. Ko bo gradnja končana, bodo Nemci imeli svoj "British Museum", kar pomeni, da bodo v njem razstavljeni najrazličnejši artefakti svetovne kultune dediščine kot v podobnem muzeju v Londonu. Razstavo v Humboldtforumu (kakor se bo muzej imenoval), bo postavil bivši direktor British Museuma, meni zelo ljubi avtor zgodovinske knjige, ki jih v tem blogu vedno znova omenjam, Neil MacGregor.

 Bebel-Platz

Naslednja postaja na sprehodu po Berlinu je Bebel-Platz. Ljubitelji literature se preden stopijo na ta trg, ustavijo še pri stojnicah z rabljenimi knjigami, ki vsak dan stojijo pred vrati Humboltove univerze, kakšno od knjig tudi kupijo in se nato le odpravijo na bližnji Bebel-Platz, da poiščejo prav poseben in zelo tragičen spomenik knjigam. Spomenik je pod nivojem trga, prekrit s steklom in se ponoči, ko je osvetljen, precej lažje najde kot podnevi. Prikazuje prazne knjižne police. Poleg pa se najde še napis Heinricha Heineja iz leta 1820:
Das war ein Vorspiel nur, dort wo man Bücher verbrennt, verbrennt man am Ende auch Menschen.
Po slovensko: To je bil samo uvod, tam kjer sežigajo knjige, na koncu sežigajo tudi ljudi.

spomenik zažganim knjigam

Ja, na Bebel-Platzu so sežigali knjige. 10. maja 1933 so nacistični študentje iz bližnje državne knjižnice na ta trg prinesli vse knjige, ki po njihovem mnenju niso bile dovolj "nemške" in jih zažgali. Med njimi je bila tudi knjiga Ericha Marie Remarqueja, Na Zahodu nič novega.

Mene je pa najbolj pretresel zgoraj navedeni preroški stavek H. Heineja, ki je bil izrečen več kot sto let pred grozljivimi nacističnimi zločini. Strašljivo je, da se zgodovina tako zelo ponavlja in da se iz njenega poteka tako bore malo naučimo.

Unter den Linden, Reichstag, Brandenburger Tor

Ko zapustimo trg, kjer so sežigali knjige, se odpravimo po verjetno najslavnejši berlinski ulici - Unter den Linden (Pod lipami) proti Brandenburškim vratom. Po tej ulici se je sprehajala Effi Briest iz istoimenskega romana Theodorja Fontaneja, ko je z materjo nakupovala svojo balo. Mogoče so bile lipe, ki v štirih vrstah stojijo ob ulici, takrat košatejše, kot so danes. Ko se približujemo Brandenburškim vratom, se lahko spomnimo tudi Rite iz romana Razklano nebo, Christe Wolf, ki je morala biti tu nekje v bližini, ko je prišla na obisk k Manfredu. No, lipe na Unter den Linden, ki jih je ona opazovala, so bile verjetno še vse uboge od bombardiranja, ki jih je prizadelo ob koncu vojne.

Berlinski zid 1961-1989

Pri Brandenburških vratih se začne knjiga Neila MacGregorja Germany, Memories of a Nation. Konča se le nekaj metrov stran pri stavbi Reichstaga. Vmes knjiga prepotuje celotno Nemčijo z vsemi pomembnimi zgodovinskimi dogodki, ki so se pripetili v zadnjih 500 letih. Izbira začetka in konca knjige je pomenljiva. Obe pomembni stavbi sta bili namreč v letih od 1961 do 1989, čeprav zelo blizu druga drugi, ločeni tako močno in dosledno, da si težko predstavljamo. Med njima je bil postavljen Berlinski zid, ki je nepredušno ločeval vzhodni del mesta od zahodnega. Ljudi, ki so želeli preko, so streljali. Danes se na tem mestu težko najde kakršne koli sledi ostankov zidu. In prav je tako. Če dobro pogledate po tleh, potem le najdete označbo, ki kaže, kje je zid potekal. Vije se po cesti med Brandenburškimi vrati in Reichstagom ter se nato spusti po stopnišču navzdol in ponikne v reko Spree, ki teče mimo. Proti večeru, ko smo bili mi tam, so ljudje posedali po obrežju reke in oprezali za Pokemoni, ki jih je bilo na tem kraju res veliko; sproščeni in zadovoljni. Marsikdo pa se je ustavil tudi pri Belih križih na zahodnem  bregu reke. Na vsakem križu je eno ime, datum rojstva in datum smrti. To so imena tistih, ki so s plavanjem preko reke želeli prebegniti iz vzhodnega v zahodni Berlin, a so bili med begom ustreljeni. Prva žrtev je bila umorjena že deset dni po začetku gradnje zidu leta 1961, zadnja manj kot deset mesecev pred padcem zidu leta 1989.

Berlinski zid (rumeno) je potekal med
 Reichstagom - zahodni Berlin (zelena puščica)
 in Brandenburškimi vrati - vzhodni Berlin (rdeča puščica)

Pri Brandenburških vratih se naše literarno potovanje konča. Pot bi lahko nadaljevali dalje po ravno začrtani smeri in se napotili še v zahodni del Berlina. Lahko bi sledili Effi Briest na Tiergarten, a to bi bilo že preveč. Nekaj prijetnih stvari je dobro pustiti še za naslednji obisk mesta.

Theodor Fontane: Effi Briest

Zanimivo, kako me nekatere knjige najdejo v ravno pravem času! 

Effi Briest je - kot knjiga iz legendarne zbirke Sto romanov - že od nekdaj na moji knjižni polici, a je do sedaj še nisem vzela v roke. Moja ravnodušnost do nje je bila celo tako velika, da sem bila do nedavnega prepričana, da gre za francoski roman. Ime avtorja, Theodor Fontane,  zveni venderle tako francosko. Ko pa sam ob pripravah na naše potovanje po Nemčiji listala po turističnem vodniku in se ustavila na straneh German Literature, sem izvedela, da gre za pristno nemškega avtorja, katerega literarna in življenjska pot sta bili tesno povezani z deželo Brandenburg - osrčjem Prusije. Začela sem brati Effi Briest in z branjem nadaljevala med celotnim potovanjem po deželah Brandenburg in Schleswig-Holstein. Zanimiva izkušnja! Samo po sebi razumljivo je postalo tudi to, da bo nujna postaja na naši poti rojstni kraj Theodorja Fontana, Neuruppin.

Gostinci vabijo na redke
pokemone:-)
Neuruppin, Nemčija

Neuruppin leži ob slikovitem jezeru okrog 60 km severozahodno od Berlina. V čast svojemu slavnemu meščanu se ponaša z imenom Fontanestadt. To je majhno in lepo mesto. Krasijo ga vile in druge stare zgradbe. Lekarna, katere lastnik je bil Fontanov oče, še vedno stoji. Sprehod ob jezeru je prijeten, tudi če ne lovite pokemonov;-)
Theodor Fontane se je rodil v Neuroppinu, a pozneje večino časa preživel v Berlinu, kjer je pisal izredno cenjene gledališke kritike. V svoj rodni kraj se je pogosto in zelo rad vračal.

Danes je ob robu mestnega parka njemu posvečen spomenik.

Theodor Fontane (1819-1898),
s slovensko Effi Briest ob vznožju,
Neuruppin, Nemčija

Zdaj pa k njegovemu najbolj znanemu romanu.

Effi Briest je pruska različica Ane Karenine in gospe Bovary.

Gospodje pisatelji iz 19. stoletja so zelo radi pisali o "padlih ženskah". S simpatijo - to jim že moramo priznati, a vendar vsaj nekoliko pristransko. Do žensk, seveda.

Dogajanje je postavljeno v fikcijsko nemško mesto Kessin, nekje ob Vzhodnem morju, že blizu Poljske, ki je bilo živahno predvsem v poletnih mesecih, ko so prišli dopustniki, sicer pa bolj pusto in dolgočasno, in v Berlinu. Čas je konec 19. stoletja. Glavne nastopajoče osebe so predstavniki pruske elite, večinoma aristokracije.

V romanu je veliko dialogov in branje je tudi zaradi tega prijetno. Dialogi so tisti, s pomočjo katerih spoznamo osebe - njihov značaj, pogled na svet in inteligenco.

Effi Briest je ljubezniva in prijazna, pozorna in razumna, a tudi častihlepna, muhasta in hitro menjajočega se razpoloženja. Kar pa ni nujno nekaj slabega. Effi je simpatična in priraste k srcu.

Precej manj simpatičen je njen mož Gert von Innstetten, čeprav ljubeznivosti in prijaznosti tudi njemu ne moremo odrekati. Tudi častihlepnosti ne, a ta je pri moškem tako ali tako vedno označena za dobro značajsko lastnost. Tisto, kar mu lahko zamerimo, je dlakocepsko natančno sledenje družbeno-moralnim in drugim zakonom, čeprav celo sam dvomi v njihovo pravilnost. Zaradi njegove doslednosti so bila uničena 3; ne 4; celo 6 življenj. "Ker kljub temu mora biti... Človek ni samo posameznik, človek pripada neki celoti, in na to celoto se je treba stalno ozirati, od nje smo popolnoma odvisni...", se opravičuje Innstetten.

Da je takó dosledno sledenje pravilom, ki so prazna in že nekoliko preživeta, nespametno, vse bolj čutijo tudi drugi - najbolj služničad, ki ni tako zelo omejena s togimi pravili in tudi ne tako odvisna od njih.
Proti koncu knjige pride Innstetten, ko se zave vseh posledic katastrofe, ki jo je pomagal tudi sam ustvariti, do preprostega zaključka o sreči:
"Če se ne motim je sreča v dvojem: v tem, da si ves tam, kamor sodiš, in drugič, kar je še bolje, v prijetnem poteku čisto vsakdanjega življenja, se pravi v tem, da si naspan in da te novi čevlji ne tiščijo; če ti 720 minut dvanajsturnega dne mine brez posebne jeze, lahko govoriš o srečnem dnevu." 

Modro.

Effijin ljubimec Crampas je bil bolj neposreden in prvinski. Do družbeno-moralnih zakonitosti se ni vedel tako spoštljivo. Življenje je jemal z lahko roko. Kot moški si je to lahko privoščil. O njegovem značaju še največ izvemo iz pisem, ki jih je pisal Effi in so bila vzrok za katastrofo.
Ne smeš si vsega tako gnati k srcu...Življenje ne bi bilo vredno življenja, če bi moralo veljati vse to, kar velja po naključju. Vse najboljše je onkraj tega. Nauči se veseliti se tega...
...vse to morava jemati zlahka, sicer bova revna in zgubljena. Lahkomiselnost je najboljše, kar imava...

Effijin zakon z Geertom von Innstettenom ni bil nesrečen, a vendar je v njem nečesa manjkalo. Ljubezni, bi lahko rekli. Če pa smo bolj konkretni: spoštovanja, spodbud in drobnih pozornosti moža do svoje mlade žene. Še več drugih okoliščin je pripomoglo k temu, da je Effi za sipinami, ki jih je nanosilo Vzhodno morje, padla v objem drugemu moškemu, ki ga pravzaprav niti ljubila ni. Poročila se je že zelo mlada - pri sedemnajstih letih, in po poroki je bila osamljena. Prav tako zakonu ni bilo za dobro popotnico to, da se je poročila z moškim, ki je nekoč ljubil njeno mamo.

Rada imam realistične romane. Všeč mi je njihova jasna zgodba in rada imam verodostojne osebe, ki bi prav lahko živele tudi v resničnem svetu; osebe, v katere se zlahka vživim. Effi Briest je eden izmed takšnih romanov. A en realistični roman ni enak drugemu, četudi se oba ukvarjata z enako tematiko.

Fontanov roman je sorazmerno kratek. Da je pisatelj prikazal tako široko tematiko na tako malo straneh, je moral ubrati posebno tehniko pisanja. Čeprav sem velika ljubiteljica natančnega in počasnega opisovanja dogodkov, mi je bil tudi Fontanov način pisanja prav všeč. Navdušena sem bila nad tem, kako mojstrsko je izmed dogodkov dogajanja izbral tiste, o katerih bo pisal natančno in tiste, ki jih bo samo omenil. Enkratno je določene ključne dogodke celo zakril. Za Effijino razmerje z ljubimcem tako izvemo šele več let po dogodku, pa čeprav zgodba poteka v ravni časovni liniji. Takšen način pisanja me spominja na Thomasa Manna. Višek razmerja med Hansom Castorpom in Madame Chauchat v Mannovi Čarobni gori je ravno tako zamolčan, kar pa pomembnost in usodnost dogodka tako kot pri Fontanu samo še povečuje. Glede na to ni prav nič čudno, da Fontane velja za enega izmed tistih, ki so imeli na pisanje Thomasa Manna največji vpliv (prebrala na razstavi v Bruddenbrookhaus;) Še več, Thomas Mann si je celo ime Buddenbrook sposodil iz Effi Briest. Sekundant Effijinega ljubimca se je namreč pisal Buddenbrook.

Effi Briest je odličen roman Theodorja Fontana, ki sem ga z veseljem brala. Lepo je bilo opazovati redko poraščene sipine Severnega morja z mislijo, da se je po podobnih sprehajala tudi Effi Briest.
Roman se loteva teme, ki je vedno aktualna, in ga je zato več kot vredno brati. Zgodba je napeta in ravno prav dramatična. Veliko je namigovanj in dvoumnosti, ki si jih pozoren bralec lahko razlaga na različne načine. Osebe so dobro orisane in sicer večinoma skozi dialoge.
Edina stvar, ki jo vsaj malo zamerim pisatelju je ta, da tudi on - kot ostali pripovedovalci moškega spola iz 19. stoletja, ki so pisali o temi ženske nezvestobe, ni zbral poguma, da bi Effi prihranil tragični konec, ki takim ženskam menda gre. Tako tudi ta knjiga izpade kot nekakšen lov na čarovnice, le da je bilo mučenje ženske v tem primeru bolj prefinjeno, kot je bilo, recimo, v 17. stoletju, a zato nič manj kruto in tragično.

★★★★☆

sipine, po kakršnih se je sprehajala Effi
(otok Rømø, Danska)
(vir: h. arhiv)

Fontane, Theodor

Effi Briest

iz nemščine prevedla Božena Legiša

originalni naslov: Effi Briest

študijo napisal Darko Dolinar (odlična študija!)

Cankarjeva založba, 1988 (zbirka Sto romanov)

261 strani

ISBN 86-361-0460-2