torek, 17. maj 2016

Callan Wink: Dog Run Moon: Stories

Callan Wink je letnik 1984. Pomladi, poleti in jeseni dela kot ribiški vodič, pozimi pa piše kratke zgodbe. Ker je v zvezni ameriški državi Montana, kjer živi, zima dolga, sta to časovno povsem enakovredni zaposlitvi. Takšen način življenja Callanu Winku zelo ustreza. Preko zime si lahko privošči, da je asocialen, le sam s seboj in s svojim pisanjem; v ostalem delu leta pa uživa v pogovorih s svojimi klienti, ki jih zabava med ribarjenjem na Yellowstone River.

Njegove kratke zgodbe objavljajo v literarnih prilogah številnih pomembnih časopisov - tudi v The New Yorker-ju. In ravno s pomočjo New Yorkerja sem zvedela za tega nadarjenega mladeniča. Pred kratkim je namreč eden izmed urednikov tega časopisa v svojem članku izpostavil nekaj prvencev, ki so ravno izšli in so več kot vredni, da jih preberemo. Med njimi je bila tudi zbirka kratkih zgodb Dog Run Moon.

Le redko si kar na horuk priskrbim knjigo, o kateri ne vem več, kot je napisano v kratki predstavitvi. Ponavadi se o kakovosti knjige želim prepričati še iz kakšnega drugega vira. In kot varovalo pred prevelikimi izdatki za knjige vedno najprej preberem brezplačni odlomek knjige, ki ga na Amazonu vedno ponujajo, in knjigo kupim šele, če navdušenje tudi po prebranem odlomku ne mine.
No, pri knjigi Dog Run Moon sem vse te dodatne prijeme enostavno in brez slabe vesti preskočila. Tisto, kar je o knjigi napisal urednik New Yorkerja, je namreč obetalo točno takšne kratke zgodbe, kot sem jih že dolgo želela brati.
Omenil je dve stvari, ki ju najdemo v skoraj vseh Winkovih kratkih zgodbah: sodobnega moškega v takšni ali drugačni življenjski dilemi in divjo naravo. Jaz dodajam še Indijance in kombinacija je super. Vse to mi je všeč.

Od vseh zgodb v zbirki mi je bila najboljša naslovna, Dog Run Moon. Osupnila me je in prikovala v naslonjač. Začne se s prizorom, ko gol moški, s psom ob sebi, beži po divjini obsijani z mesečino. Medtem ko njegovo dihanje zaradi napornega teka postaja vse težje in stopala zaradi grobih tal vse bolj krvaveča, nam počasi razkriva vzroke, ki so ga pripeljali v tako nesrečen položaj. Zdi se, da nekomu strežejo po življenju in da se dogaja ter pripravlja nekaj usodnega. Ja, saj se res, a drugače, kot pričakuje bralec. Pisateljeva briljantnost se je v tej zgodbi v trenutku jasno razkrila pred mano in me navdušila.

Všeč mi je bila zgodba z naslovom Runoff, ker opisuje dve ganljivi ljubezenski zgodbi - eno pravkar rojeno in še vso krhko ter občutljivo; drugo navzočo le kot slutnjo.
Zgodba One more last stand  je mogoče najbolj "indijanska" od vseh. Indijansko kulturo najdemo tudi v zgodbi Sun dance, čeprav je tukaj kljub vsemu poudarek na izkoriščanju ilegalnih gradbenih delavcev.
Tista z naslovom Off the track se ukvarja s podobno tematiko kot knjiga Lionel Shriver, Pogovoriti se morava o Kevinu. Tudi tukaj imamo mladoletnega morilca, zgodba pa ni podana skozi oči njegove matere kot pri Kevinu, ampak preko fanta samega. Največja odlika te zgodbe je pa ta, da pisatelja zanima fantovo življenje po vrnitvi iz zapora. Dve leti v zaporu - od 16. do 18. leta, mladega človeka spremenita za vedno.

Moškost je tisto glavno, kar puhti iz Winkovih kratkih zgodb. A ta moškost ni prav nič klišejska. Winkovi moški niso neustavljivi zapeljivci žensk, čeprav imajo pogosto poleg žen tudi ljubice. Tudi pretepači in pijanci niso, čeprav se kdaj napijejo in koga udarijo. Vedno so osamljeni. So moški, ki imajo probleme sodobnih moških, in te probleme ter dileme, v katere zapadejo, poskušajo reševati po svojih najboljših močeh, bolj ali manj uspešno. Kot ženski mi je bilo izredno zanimivo (in poučno) pogledati v skrite kotičke tega moškega občutenja in razmišljanja ter spremljati moški pogled na svet.

Moški junaki teh kratkih zgodb pogosto iščejo uteho v neokrnjeni in divji pokrajini. Tja hodijo ribarit in lovit - ali pa kar živijo v divjini, daleč od vsega. Živeti stran od civilizacije je včasih le njihova velika želja. V povezavi s tem v knjigi najdemo enkratne in navdušujoče opise prečudovite narave - sončnih vzhodov in zahodov, gozdov in rek, vrhov gora. Izredno ljubeznivo in naklonjeno pisatelj piše tudi o živalih - tako divjih kot domačih. Fajn.

Edina zgodba, v kateri glavni junak ni moški, je zadnja, z naslovom  In Hindsight. Tukaj je pisateljeva pozornost posvečena življenjski zgodbi ženske - ime ji je Lauren. Spremljamo jo od mladosti do pozne starosti, čeprav ne kronološko - dokaj natančno, zaradi česar je ta kratka zgodba že kar novela. Mogoče je vsega za kanček preveč. Kašno epizodo iz Laureninega življenja bi bilo po mojem mnenju vredno izpustiti; če pa to ni bilo mogoče, pa jo raje razširiti v roman. Sicer pa Lauren živi podobno življenje kot Winkovi moški junaki, kar jo dela malenkost neverodostojno. Da Callan Wink bolj kot žensko pozna moško dušo, postane s to zgodbo kristalno jasno in pravzaprav pričakovano. Pa tega mlademu pisatelju pri njegovem prvencu ne smemo zameriti. Tudi ta zgodba je vredna branja. V njej lahko preberete tudi takšno modrost, kot je naslednja: Sometimes an action you think is born of conviction, staunchness, taking a stand, is actually a simple product of fear of the unknown.

Zbirka kratkih zgodb Dog Run Moon je odličen prvenec talentiranega mladega pisatelja, ki se ne boji iskreno pisati o dilemah sodobnega moškega, strahu in nesigurnosti, ki ga spremljata; ljubitelja divje narave in nekonvencionalnega življenja, ki ni v stilu današnje potrošniško in tekmovalno naravnane družbe.
Z veseljem bom prebrala še kakšno knjigo Callana Winka. Do takrat pa pisatelju želim uspešno ribarjenje na Yellowstone River in navdiha polne montanske zime:-)

★★★★★
Callan Wink
(foto: Dan Lahren)
(vir:www.nytimes.com)
Wink, Callan
Dog Run Moon: Stories
The Dial Press, 2016
234 strani
ISBN 978-0-8129-9378-3

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)