ponedeljek, 22. februar 2016

Umberta Eca ni več

V soboto, 20. februarja, zgodaj popoldne, smo se peljali po avtocesti med Torinom in Milanom. Naenkrat sem zagledala kažipot za Alessandrio.
"O," se nisem mogla zadržati, "tukaj se gre pa v Alessandrio, rojstno mesto Umberta Eca!" Saj ne, da bi katerega od ostalih družinskih članov to kaj posebno zanimalo... No ja, pa je vseeno dobro, da o čem takem včasih kaj slišijo;)
Po odgovoru na pričakovano vprašanje: "Kdo pa j' to?", ki mu je čez kakšno minuto sledil še zategnjeni in zdolgočaseni: "Aaajaaaa," sem z razmišljanjem o Umbertu Ecu nadaljevala sama zase.
Iz Alessandrie je bil tudi Baudolino, naslovni junak četrtega romana Umberta Eca, ki sem ga pred leti že prebrala. Bi se ga splačalo še enkrat prebrati? Ko se že peljem mimo Alessandrie. In ko kaže, da bo letošnje leto mogoče leto, ko bom kar nekaj knjig, ki sem jih že prebrala, ponovno brala. Ah, ne, sem se odločila, dovolj je bilo relikvij Svetih treh kraljev (že iz romana Draga Jančarja, Katarina, pav in jezuit) in dovolj Fridrika Barbarosse, katerega posinovljenec je bil Baudolino. Pa vendar, vtisi iz Kölna in Aachna so še tako sveži. Mogoče ne bi bilo napačno knjigo prav zdaj še enkrat vzeti v roke.
Neodločena, a sladko zadovoljna ob tej dilemi, sem tako nekako premišljevala in potem zaključila: "Kakšna sreča, da je Umberto Eco še živ in lahko še vedno piše knjige - leposlovne in strokovne, predava in nas osuplja s pronicljivimi in pametnimi razmišljanji. Glede na to, da je že precej v letih..."

Ko smo prispeli domov in se je moj nekajdnevni post od interneta končal, je bila prva stvar, ki sem jo prebrala na Twitterju novica o smrti Umberta Eca. Nisem mogla verjeti. Kakšno naključje! Ali pa tudi ne. Stisnilo me je pri srcu. Res - pa naj zveni še tako patetično. Hudo mi je bilo in še vedno mi je. 

Mnogo elektronskih časopisov se je razpisalo o smrti tega velikega italijanskega pisatelja in akademika. Moja recenzija njegovega odličnega romana Ime rože, je v nekaj urah postala daleč najbolj bran prispevek na hermioninem blogu.

Libertarec je na Twitterju napisal: 
Umberto Eco je bil levičar. Lagal je in izkrivljal je resnico v korist svoje ideologije, vendar nikoli v skrajnost. Potrebujemo več takšnih.
Hmm, čisto možno, a tega do sedaj še nisem opazila - na politično usmerjenost Umberta Eca nisem bila nikoli preveč pozorna.

Ob prebiranju najrazličnejših prispevkov sem bila vesela tega, da so me spomnili, da je Umberto Eco leta 2007 dobil častni doktorat Univerze v Ljubljani. Ob tej priložnosti je imel predavanje v Cankarjevem domu. Naslov je bil On The History of Ugliness. Komentarji pod novicami na portalu RTV Slovenije so včasih tudi dobronamerni in dobrodošli. Tako sem izvedela, da je bilo predavanje posneto in se ga lahko še vedno pogleda na internetni strani videolectures.net (Laufer-ju, hvala za link).
Predavanje sem si ogledala in sem navdušena! Priporočam - če imate radi Umberta Eca, lahko z ogledom predavanja uro svojega časa posvetite v njegov spomin.

Predaval je o svoji - takrat novi knjigi, z naslovom Zgodovina grdega, ki jo imamo prevedeno tudi v slovenščino. Predavanje je bilo pospremljeno s slikovnim materialom takšnih in drugačnih grdobcev. Eco je predaval zanimivo, izpostavljal dejstva, na katera ponavadi nismo pozorni in vse skupaj v simpatični angleščini z italijanskim naglasom začinil z obilico humorja. Kako poln energije je in kako velik um je, se je še posebej pokazalo ob koncu predavanja, ko so mu poslušalci zastavljali vprašanja.
Poudarki iz predavanja, ki se mi zdijo posebno zanimivi:
  •  grdota je bolj zanimiva kot lepota - lepota je dolgočasna.
  •  sodobni umetniki več ne cenijo lepote; lepota jih ne zanimiva. Umetnost vse bolj postaja provokacija - tudi s pomočjo grdote.
  •  grdota nas neusmiljeno privlači, vendar samo do te mere, da preko nje nismo osebno prizadeti, oz. se nas osebno ne dotika. Nekako v stilu: če ti jecljaš, je to smešno - če sam jecljam, pa sploh ne.
Umberto Eco
1932 -2016
(vir: Wikipedia)
Umberto Eco se je rodil 5. januarja 1932 v Alessandrii, v severo-zahodnem delu Italije. Že kot otrok je pisal zgodbice. Med drugo svetovno vojno je za eno izmed njih dobil prvo nagrado na literarnem tekmovanju mladih fašistov.
Na Turinski univerzi je študiral srednjeveško filozofijo in literaturo. Leta 1956 je diplomiral na temo Tomaža Akvinskega. Ob študiju, ki je bil potreben za izdelavo diplomske naloge, je izgubil vero v Boga in izstopil iz katoliške Cerkve. 
Leta 1963 je bil eden izmed ustanoviteljev Gruppo 63 - avantgardne skupine italijanskih literatov, ki so se lotevali eksperimentiranja z jezikom in se posluževali novih pisateljskih prijemov. A Umberto Eco je hitro spoznal, da je dobra zgodba kljub vsemu tisto, kar je v literarnem delu zelo pomembno. 
Leta 1975 je postal profesor semiotike na Univerzi v Bologni - najstarejši evropski univerzi. 
Leta 1980 je pri 48-ih letih izdal literarni prvenec - zgodovinsko-kriminalni roman Ime rože. Roman je postal svetovna uspešnica, ki so ga prevedli v več kot 30 jezikov. V Evropi so prodali več kot 10 milijonov izvodov knjige. Po prvencu je izdal še šest romanov - vse, razen zadnjega imamo prevedene tudi v slovenščino, in še okrog 20 neliterarnih del.
Ob odličnem poznavanju zgodovine, je imel pretanjen in jasnoviden pogled v prihodnost. Že leta 2001 je svaril pred religioznimi vojnami in fundamentalistično delitvijo na črno in belo, naše in vaše, dobro in slabo. Kritiziral je Silvia Berlusconija, pa tudi bombne napade Rdečih brigad. Opozarjal je na "Ideologijo spektakla", po kateri se ravna tudi politika. Volivci namreč izbirajo tiste kandidate za oblast, ki so najbolj spektakularni in se najbolje znajdejo v medijih. Umberto Eco ni maral interneta in socialnih omrežij. Z njimi so po njegovem mnenju množice norcev dobile pravico do besede in komentiranja, ki se je ne zaslužijo.
Predaval je v petih svetovnih jezikih; znal pa je tudi latinsko in starogrško.
V svoji knjižnici je imel okrog 50 000 knjig.

Umberto Eco je umrl 19. februarja 2016, star 84 let, za posledicami raka. Preživel je svojo ženo Renate Ramge, s katero je bil poročen več kot petdeset let, sina Stefana in hčerko Carlotto. 
Ni potrebno, da bi stokali. V svojih številnih knjigah in naših mislih bo živel še naprej.

Kotiček Umberta Eca v domači knjižnici

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)