Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (tretji zvezek)

Napoleon je na otoku Sv. Helene, v tihi samoti,  kjer je obetal, da posveti svoje brezdelje razlagi velikih dejanj, ki jih je izvršil, pisal:

Vojna z Rusijo bi bila morala biti najbolj ljudska vojna novega veka. Bila je vojna zdrave pameti in resničnih koristi, vojna za mir in varnost vseh; bila je čisto miroljubna in konzervativna. Šlo je za veliko stvar, za konec slučajnosti in za pričetek varnosti. Novo obzorje, nova dela bi se odprla, polna blaginje in uspevanja za vse. Evropski sestav je bil ustanovljen; vprašanje je bilo samo še, kako naj ga uredimo. [...] Evropa bi bila na ta način kmalu postala en narod; vsak bi lahko potoval koderkoli, pa bi bil vendar povsod v skupni domovini. Zahteval bi bil za vsakogar prosto plovbo po vseh rekah in skupnost mórij ter dosegel, da bi se stalne vojske poslej skrčile v telesne straže za vladarje....

Še en, ki si je domišljal, da lahko z vojno ustvari boljši svet, in to celo nekaj takega, kar imamo danes - Evropsko unijo. Gromozansko število mrtvih, ki ga je terjala vojna z Rusijo - ta je skupaj na Napoleonovi in ruski strani presegla 1 000 000(!) ljudi, ga ni ganilo. Po njegovem mnenju so bile ob veličini zgoraj omenjenih ciljev človeške žrtve nujne in nepomembne.

Tretji zvezek Tolstojevega romana Vojna in mir opisuje Napoleonov pohod v Moskvo. Tolstoj je ta pohod natančno preučil. Prebral je mnoge zgodovinske knjige in spomine udeležencev vojne. Tekom romana si ne pusti vzeti veselja, da o svojih razmišljanjih ne poduči tudi bralca. Kar je sila zanimivo. Res.
Tolstoj tako večkrat zapiše: Zgodovinarji o tem in tem (kakšnem dogodku na poti Napoleona v Moskvo in nazaj) menijo to in to, ter na nato doda, vendar to ne drži. Svojo trditev potem natančno argumentira - lahko tudi z matematiko diferencialov in integralov.

Primerilo se je, da so ravno v času, ko sem brala Vojno in mir na meni ljubem televizijskem kanalu Viasat History predvajali zelo zanimivo in dobro pripravljeno dokumentarno oddajo v dveh delih o Napoleonovem pohodu v Moskvo. Svoja mnenja o pohodu so podajali tako francoski kot ruski zgodovinarji. Ob gledanju oddaje sem se prepričala, da zgodovinarji na Napoleonovo vojno z Rusijo še vedno gledajo tako, kot so na dogodke gledali zgodovinarji v Tolstojevem času. In da se še vedno - vsaj v nekaterih pogledih, motijo. Kakorkoli namreč preobračam - mnoge Tolstojeve razlage poteka dogodkov se mi zdijo verjetnejše in bolj logične kot uradne zgodovinske razlage.

Na primer:

• Po uradni zgodovinski razlagi naj bi Rusi Napoleonovo vojsko načrtno zvabili globoko v Rusijo z namenom, da jo oslabijo, zadržijo na ruskem ozemlju in jo nato prisilijo, da se v zimskem času začne vračati nazaj v Evropo. Ni res! Tako je le naneslo. Ruska vojska se je bila prisiljena umikati pred napredujočo Napoleonovo armado, ki je bila premočna za razdeljeno rusko vojsko - takrat še brez enega vrhovnega poveljnika. Ruska vojska se ni načrtno izogibala spopadu z Napoleonov, pač pa je to morala storiti, če ni želela biti premagana.

• Rusi so načrtno spraznili Moskvo in mesto prepustili Napoleonu. Ni res! Slavni ruski poveljnik Kutuzov je še dan pred uradnim umikom trdil, da mesta ne bodo prepustili sovražniku. Uradne oblasti v Moskvi so do zadnjega verjele, da bo Moskva ostala v ruskih rokah in zato niso uspele v pravem času poskrbeti za evakuacijo ljudi in državnega premoženja. Ljudje, ki so zapustili Moskvo, so to storili na lastno pest in po lastni presoji - ker so imeli prave informacije in so bili dovolj bogati, da si so to lahko privoščili.
• Francoski zgodovinarji trdijo, da so zapuščeno Moskvo zažgali Rusi sami, ruski zgodovinarji pa dopuščajo možnost, da so to storili Napoleonovi vojaki. Nič od tega ni res! S tem, ko je Tolstoj v svojem romanu kritiziral ti dve mnenji uradnih zgodovinarjev, je dokončno pridobil moje zaupanje. Od takrat dalje sem mu verjela vse, kar je napisal in nisem bila prav nič naveličana tega, da me ves čas nekaj poučuje. Tolstoj namreč trdi, da za požare, ki so po prihodu Napoleona v mesto, izbruhnili po Moskvi, ni potrebno iskati namernih požigalcev:

Moskva je pogorela zaradi tega, ker je bila postavljena v razmere, v kakršnih mora pogoreti vsako leseno mesto, ne glede na to, ali je v tem mestu sto trideset slabih brizgalnic ali ne. Moskva je morala pogoreti zaradi tega, ker so jo prebivalci zapustili, takisto neogibno, kakor mora zagoreti kup skobljencev, ki bodo nekaj dni zaporedoma nanj padale iskre. [...] Moskva se je vnela od pip, od kuhinj, od stražnih ognjev, od zanikrnosti tujih vojakov, teh prebivalcev, ki niso bili sami lastniki hiš.

A pustimo zanimiva zgodovinska razpravljanja! Preveč jih je. Natančno opisane bitke pri Borodinu, ki zavzema kar velik kos tretjega zvezka knjige, še omenila ne bom. Tam sta glavna nastopajoča vrhovna vojaška poveljnika Napoleon na francoski in Kutuzov na ruski strani. O njiju zvemo vse. Tudi to, da je med potekom bitke Kutuzov zadremal, Napoleona pa je mučil nahod.

Enkratno zna Tolstoj uporabljati tudi primere. Tako izpraznjeno Moskvo primerja s panjem brez matice, Napoleonovo armado po bitki pri Borodinu pa kot ranjeno zver, ki je še v naletu (in tako zavzame Moskvo), a so njene rane tako hude, da ne bo preživela (morala bo priznati rusko premoč in se poražena ter zdesetkana vrniti v Francijo).

A Vojna in mir je venderle roman, kjer so zgodba in osebe pomembnejši od zgodovinskih dogodkov. V tretjem delu se našim junakom, ki so nam zdaj, po 819-ih prebranih straneh, že prirastli k srcu, zgodi nekaj pomembnih stvari.

Nataša se kesa svoje neumne poteze. Namesto na plese zahaja v cerkev in moli. Nič več se ne smeje. Pa vendar... Od prejšnjih branj romana mi je ostalo v spominu, da ta njena "bolezen" kar traja in traja, in to skoraj vse do epiloga. Pa sem na svoje veliko veselje ugotovila, da sploh ni tako! Nataša dokaj hitro prebrodi nesrečni pripetljaj. Dejanje globoko v sebi predela in živi naprej. Nekaj takega je pri mladem, radoživem in energije polnem dekletu veliko bolj verjetno kot zagrenjenost in obžalovanje, ki trajata in trajata. Nataša sicer ni več tista živahna Nataša iz preteklosti, je pa zato zdaj bolj odrasla, manj naivna, predvsem pa močnejša. S svojo preteklostjo pa popolnoma poračuna pozneje, ko se ponovno sreča s knezom Andrejem, ki je (spet) smrtno ranjen. Eden najganljivejših odlomkov celotnega romana:)

Nikolaj in Marja,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)

V tretjem zvezku se srečata tudi grof Nikolaj Rostov in knežna Marja Bolkonska. Srečanje je skoraj pravljično. Nikolaj kot kakšen princ na belem konju reši Marjo iz rok puntarskih kmetov, ki ji ne pustijo, da bi pred bližajočo se Napoleonovo vojsko pobegnila s svojega posestva. Eden najbolj romantičnih odlomkov celotnega romana:)

A mesto glavnega junaka v tem tretjem delu romana nedvomno pripada Pierru. Vse bolj postaja jasno, da je Pierre tisti, ki ima osrednjo vlogo v romanu. V začetnih delih knjige se je zadrževal v senci precej bolj markantnega, pozornost vzbujajočega in vsekakor tudi junaškega kneza Andreja - njegovega najboljšega prijatelja, zdaj pa vse bolj postaja občudovanja vreden junak. Zdi se, da bo vsak čas izgubil svojo nerodnost, postal samozavesten, se pomiril sam s seboj in ugotovil, kaj je njegovo poslanstvo.

Kar nekaj nastopajočih v tem tretjem delu knjiga ugotovi, kaj je tisto najpomembnejše v življenju. Soočanje z vojno in njenimi posledicami pripomore k temu, da se stvari hitreje razjasnijo. Iz Tolstojeve pripovedi izhaja, da sta v življenju najpomembnejša ljubezen in sočutje. Pierre je že čisto blizu tega spoznanja. Andrej se zave tega, ko po borodinski bitki na sosednji kirurški mizi zagleda moškega, ki ga od vseh ljudi na svetu najbolj sovraži, a v tistem trenutku čuti do njega samo sočutje in ljubezen.

Če sta Pierre in  Andrej do teh ugotovitev prišla po težki poti, sta pa Nataši ljubezen in sočutje nekako že vcepljena v dušo in duha.
Ko Rostovi pred Napoleonom bežijo iz Moskve s seboj odnašajo tudi svoje premoženje. Na razpolago imajo le trideset vozov in natančno morajo izbirati, kaj bodo vzeli s seboj in kaj bodo pustili roparskim hordam, ki bodo zasedle Moskvo. Za Rostove je še posebno pomembno, da s seboj vzamejo čim več, saj se je njihovo finančno stanje v zadnjih letih zelo poslabšalo. Tega se vsi zavedajo - tudi Nataša.
A vendar je Nataša tista, ki poskrbi, da se z družinskim premoženjem natovorjeni vozovi ponovno začnejo raztovarjati in se namesto za prevažanje dragocenega kristala in umetniških slik uporabijo za prevoz ranjencev iz borodinske bitke. Kdo bi v današnjem času postopal tako, kot je postopala Nataša in kdo tako, kot se je namenila narediti njena mama, grofinja Rostova? Ta je menila, da njihovi vozovi ob tako številnih ranjencih ne pomenijo nič - še vedno bo namreč večina ranjenih ostala na milost in ne milost prepuščena prihajajočim Francozom, sami pa bodo tako ostali brez prepotrebnega premoženja, ki je nujno za prihodnost otrok. Hja, priznati moramo, da se ne moti...

Tretji zvezek romana Vojna in mir se konča v trenutku, ko Pierre iz enega izmed požarov rešuje triletno deklico; francoska vojaška patrulja pa ga aretira, ker meni, da je eden izmed požigalcev Moskve.
Na začetku četrtega - zadnjega zvezka romana, se dogajanje seli v Peterburg, kjer v salonu Ane Pavlovne Schererjeve - daleč od vojne, sproščeno razpravljajo o dogajanju v Moskvi in kolebajo od takšnega k drugačnemu mnenju - kakor pač trenutno kaže, da je najprimernejše.

Napoleon,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)

==============================================

Na hermioninem blogu najdete še:

• Vojna in mir, - in jaz
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (prvi zvezek)
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (drugi zvezek)

prav kmalu pa tudi:

• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (četrti zvezek in epilog)

Umberta Eca ni več

V soboto, 20. februarja, zgodaj popoldne, smo se peljali po avtocesti med Torinom in Milanom. Naenkrat sem zagledala kažipot za Alessandrio.
"O," se nisem mogla zadržati, "tukaj se gre pa v Alessandrio, rojstno mesto Umberta Eca!" Saj ne, da bi katerega od ostalih družinskih članov to kaj posebno zanimalo... No ja, pa je vseeno dobro, da o čem takem včasih kaj slišijo;)
Po odgovoru na pričakovano vprašanje: "Kdo pa j' to?", ki mu je čez kakšno minuto sledil še zategnjeni in zdolgočaseni: "Aaajaaaa," sem z razmišljanjem o Umbertu Ecu nadaljevala sama zase.

Iz Alessandrie je bil tudi Baudolino, naslovni junak četrtega romana Umberta Eca, ki sem ga pred leti že prebrala. Bi se ga splačalo še enkrat prebrati? Ko se že peljem mimo Alessandrie. In ko kaže, da bo letošnje leto mogoče leto, ko bom kar nekaj knjig, ki sem jih že prebrala, ponovno brala. Ah, ne, sem se odločila, dovolj je bilo relikvij Svetih treh kraljev (že iz romana Draga Jančarja, Katarina, pav in jezuit) in dovolj Fridrika Barbarosse, katerega posinovljenec je bil Baudolino. Pa vendar, vtisi iz Kölna in Aachna so še tako sveži. Mogoče ne bi bilo napačno knjigo prav zdaj še enkrat vzeti v roke.
Neodločena, a sladko zadovoljna ob tej dilemi, sem tako nekako premišljevala in potem zaključila: "Kakšna sreča, da je Umberto Eco še živ in lahko še vedno piše knjige - leposlovne in strokovne, predava in nas osuplja s pronicljivimi in pametnimi razmišljanji. Glede na to, da je že precej v letih..."

Ko smo prispeli domov in se je moj nekajdnevni post od interneta končal, je bila prva stvar, ki sem jo prebrala na Twitterju novica o smrti Umberta Eca. Nisem mogla verjeti. Kakšno naključje! Ali pa tudi ne. Stisnilo me je pri srcu. Res - pa naj zveni še tako patetično. Hudo mi je bilo in še vedno mi je. 

Mnogo elektronskih časopisov se je razpisalo o smrti tega velikega italijanskega pisatelja in akademika. Moja recenzija njegovega odličnega romana Ime rože, je v nekaj urah postala daleč najbolj bran prispevek na hermioninem blogu.

Libertarec je na Twitterju napisal: 

Umberto Eco je bil levičar. Lagal je in izkrivljal je resnico v korist svoje ideologije, vendar nikoli v skrajnost. Potrebujemo več takšnih.

Hmm, čisto možno, a tega do sedaj še nisem opazila - na politično usmerjenost Umberta Eca nisem bila nikoli preveč pozorna.

Ob prebiranju najrazličnejših prispevkov sem bila vesela tega, da so me spomnili, da je Umberto Eco leta 2007 dobil častni doktorat Univerze v Ljubljani. Ob tej priložnosti je imel predavanje v Cankarjevem domu. Naslov je bil On The History of Ugliness. Komentarji pod novicami na portalu RTV Slovenije so včasih tudi dobronamerni in dobrodošli. Tako sem izvedela, da je bilo predavanje posneto in se ga lahko še vedno pogleda na internetni strani videolectures.net (Laufer-ju, hvala za link).

Predavanje sem si ogledala in sem navdušena! Priporočam - če imate radi Umberta Eca, lahko z ogledom predavanja uro svojega časa posvetite v njegov spomin.

Predaval je o svoji - takrat novi knjigi, z naslovom Zgodovina grdega, ki jo imamo prevedeno tudi v slovenščino. Predavanje je bilo pospremljeno s slikovnim materialom takšnih in drugačnih grdobcev. Eco je predaval zanimivo, izpostavljal dejstva, na katera ponavadi nismo pozorni in vse skupaj v simpatični angleščini z italijanskim naglasom začinil z obilico humorja. Kako poln energije je in kako velik um je, se je še posebej pokazalo ob koncu predavanja, ko so mu poslušalci zastavljali vprašanja.
Poudarki iz predavanja, ki se mi zdijo posebno zanimivi:

•  grdota je bolj zanimiva kot lepota - lepota je dolgočasna.
•  sodobni umetniki več ne cenijo lepote; lepota jih ne zanimiva. Umetnost vse bolj postaja provokacija - tudi s pomočjo grdote.
•  grdota nas neusmiljeno privlači, vendar samo do te mere, da preko nje nismo osebno prizadeti, oz. se nas osebno ne dotika. Nekako v stilu: če ti jecljaš, je to smešno - če sam jecljam, pa sploh ne.

Umberto Eco
1932 -2016
(vir: Wikipedia)

Umberto Eco se je rodil 5. januarja 1932 v Alessandrii, v severo-zahodnem delu Italije. Že kot otrok je pisal zgodbice. Med drugo svetovno vojno je za eno izmed njih dobil prvo nagrado na literarnem tekmovanju mladih fašistov.

Na Turinski univerzi je študiral srednjeveško filozofijo in literaturo. Leta 1956 je diplomiral na temo Tomaža Akvinskega. Ob študiju, ki je bil potreben za izdelavo diplomske naloge, je izgubil vero v Boga in izstopil iz katoliške Cerkve. 

Leta 1963 je bil eden izmed ustanoviteljev Gruppo 63 - avantgardne skupine italijanskih literatov, ki so se lotevali eksperimentiranja z jezikom in se posluževali novih pisateljskih prijemov. A Umberto Eco je hitro spoznal, da je dobra zgodba kljub vsemu tisto, kar je v literarnem delu zelo pomembno. 

Leta 1975 je postal profesor semiotike na Univerzi v Bologni - najstarejši evropski univerzi. 

Leta 1980 je pri 48-ih letih izdal literarni prvenec - zgodovinsko-kriminalni roman Ime rože. Roman je postal svetovna uspešnica, ki so ga prevedli v več kot 30 jezikov. V Evropi so prodali več kot 10 milijonov izvodov knjige. Po prvencu je izdal še šest romanov - vse, razen zadnjega imamo prevedene tudi v slovenščino, in še okrog 20 neliterarnih del.

Ob odličnem poznavanju zgodovine, je imel pretanjen in jasnoviden pogled v prihodnost. Že leta 2001 je svaril pred religioznimi vojnami in fundamentalistično delitvijo na črno in belo, naše in vaše, dobro in slabo. Kritiziral je Silvia Berlusconija, pa tudi bombne napade Rdečih brigad. Opozarjal je na "Ideologijo spektakla", po kateri se ravna tudi politika. Volivci namreč izbirajo tiste kandidate za oblast, ki so najbolj spektakularni in se najbolje znajdejo v medijih. Umberto Eco ni maral interneta in socialnih omrežij. Z njimi so po njegovem mnenju množice norcev dobile pravico do besede in komentiranja, ki se je ne zaslužijo.
Predaval je v petih svetovnih jezikih; znal pa je tudi latinsko in starogrško.
V svoji knjižnici je imel okrog 50 000 knjig.

Umberto Eco je umrl 19. februarja 2016, star 84 let, za posledicami raka. Preživel je svojo ženo Renate Ramge, s katero je bil poročen več kot petdeset let, sina Stefana in hčerko Carlotto. 

Ni potrebno, da bi stokali. V svojih številnih knjigah in naših mislih bo živel še naprej.

Kotiček Umberta Eca v domači knjižnici

Po Katarininih sledeh v Kölnu

Ko je Katarina Poljanec, glavna junakinja Jančarjevega romana Katarina, pav in jezuit, po dolgotrajnem romanju le prispela v Köln, se je znašla na velikem gradbišču - natančneje rečeno, na zapuščenem gradbišču.

Max Hasak: Kölnska katedrala leta 1824
(vir: Wikipedia)

Leta 1757 Kölnska katedrala še ni bila do konca zgrajena. V nebo se je vzpenjal le južni zvonik, nekako je bil pod streho tudi prezbiterij. Ob Katarininem prihodu so dela mirovala. V času vojne in bitk, ki se jih je udeleževal tudi Franc Henrik Windisch - Katarinina mladostna ljubezen, so bila dela na katedrali, ki so se sicer začela že leta 1248, popolnoma prekinjena.
...delo v nebeško slavo je zastalo, ne prvič, že več kot petsto let zastaja in se spet dviguje pod nebo, vse od tistega trinajstega aprila, ko so začeli graditi največje in najlepše svetišče, da bi v njem našle mir kosti Treh modrih,...

Katarina si je na vsak način želela ogledati relikvije Svetih treh kraljev, a jo v napol zgrajeno cerkev niso spustili.

Cerkev Marijinega vnebovzetja
(h.arhiv)

Zaradi tega se je večino časa zadrževala na bližnji Marzellenstraße, kjer se je nahajala cerkev Marijinega vnebovzetja. Cerkev še vedno stoji in je ena redkih baročnih cerkva v Kölnu. Z lahkoto si predstavljam Katarino, kako sedi pred bogatim baročnim oltarjem in premišljuje.
Predstavljam si tudi Simona Lovrenca, kako nekega dne, ko je bil posebno obupan, stopi skozi vrata jezuitskega konvikta, ki je bil neposredno ob cerkvi, kamor je zahajala Katarina.

Ker je bila Katarina vztrajna, se ji je nek večer kljub straži in zaprtim vratom uspelo pritihotapiti v notranjost katedrale. Našla je skrinjo z relikvijami in dosegla, kar si je namenila.

Zlata skrinja z ostanki Sv. treh kraljev, Kölnska katedrala
(h.arhiv)
Se je Katarina dotikala te skrinje?

Čisto mogoče je, da se je Katarina Poljanec, nočna tatica svetosti in blagoslova, v temi približala napačni skrinji. Kdor še ni bil v Kölnski katedrali, lahko skrinjo Treh modrih tudi pri svetlobi prav lahko zamenja z Engelbertovo skrinjo, res je, da sta različnih velikosti, a človek, ki ne ene ne druge še ni videl, tega ne more vedeti,... Vendar pa poznavalci teh reči pravijo, da je pomembno, kaj človek v takem trenutku čuti v srcu, ali lijeta vanj svetloba in toplota? ... topla sreča ji je zalila srce in Katarina, ki ji je še sveti Krištof pri vratih katedrale pomagal, da se je znašla na ulici, ne da bi sama vedela, kako, ima od zdaj razsvetljen, od milosti razžarjen obraz, zdaj bo lahko našla pot domov, na Dobravo,...

Ali pa mogoče te?
Engelbertova skrinja, Kölnska katedrala
(h. arhiv)

Glavnina romarske druščine iz slovenskih krajev je v Köln prišla precej pred Katarino. Ne vemo, kako so oni doživeli Köln. Prav tako ne vemo, ali so - tako kot so se prvotno namenili - svojo pot nadaljevali še do Aachna. Pisatelj in knjiga o tem molčita.

Če so prispeli tudi do Aachna, so lahko opazovali katedralo z mogočnim oktagonom, ki ga je okrog leta 800 zgradil Karel Veliki - začetnik tako francoskih kot nemških kraljev. Pri gradnji se je zgledoval po cerkvi San Vitale v Raveni; zgradba pa je bila več kot 200 let najvišja stavba severno od Alp.

A morebitnih romarjev iz romana Katarina, pav in jezuit ne bi zanimale z marmorjem prekrita tla in stene ali čudovit mozaik na stropu, tudi prestol Karla Velikega ali lestenec Friedricha I. Barbarosse, ne; zanimale bi jih relikvije, tako imenovane Svete tkanine.
Te relikvije, ki niso nič manj kot Marijina porodna srajca in Jezusove prve plenice, so še vedno v cerkvi. Položene so v zlato skrinjo in so samo vsako sedmo leto razstavljene na ogled. Tukaj potem lahko tiči vzrok, zakaj so se slovenski romarji le vsako sedmo leto napotili v Kelmorajn. Samo takrat so namreč lahko na lastne oči videli relikvije. Vodnik, ki nas je vodil po cerkvi je povedal, da, seveda, ne morejo dokazati, če so relikvije pristne, je pa znanstvena preiskava pokazala, da je starost prava.

Notranjost 1200 let(!) starega dela Aachenske katedrale

(h.arhiv) 

posneto s prestola Karla Velikega

Relikvarij s Sv. tkaninami, Aachenska katedrala
(h.arhiv)

Katarina in ostali romarji so se vrnili v Slovenijo.
Mesti Köln in Aachen pa sta po več kot 250-ih letih še vedno obiska vredni.

Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (drugi zvezek)

Vojna in mir. Drugi del tega obsežnega Tolstojevega romana se dogaja v času miru.
Rusija in Francija sta namreč v juliju 1807 podpisali Tilzitski mir. Ruski car Aleksander in francoski cesar Napoleon sta naenkrat postala velika prijatelja in zaveznika. Pojavile so se upodobitve, ki ju kažejo, kako se objemata. V najvišjih salonih peterburške aristokracije so bili francoski plemiči spet zelo zaželeni gostje.

Tolstoj v svojem romanu Vojna in mir vedno poskrbi, da so vsi pomembni zgodovinski trenutki tistega časa natančno opisani. V ta namen je eden izmed njegovih junakov vedno (tiha) priča takšnih prelomnih dogodkov. Tokrat je to Boris Drubeckoj, ki opazuje Aleksandrovo in Napoleonovo srečanje v Tilzitu. Dogodek je potekal na splavu na reki Nemen. Borisu ne uide niti najmanjša malenkost srečanja. Opazi, na primer, da  je bil Napoleon tisti, ki je prvi pristal ob splavu, z urnimi koraki krenil naprej in sprejel Aleksandra ter mu podal roko. Boris - izredno ambiciozen mladenič, se je namreč povzpel v višje kroge in je vedel, kako pomembno je, da si zapomni (in zapiše) vse, kar je opazil ob tem zgodovinskem dogodku. Pomagalo mu bo, da se povzpne v še višje kroge. Na ljubezen do Nataše je že povsem pozabil. Začel se je ozirati po bogati nevesti.

V Tilzitu je bil v času srečanja cesarjev tudi Nikolaj Rostov, a on je drugače gledal na dogodek kot Boris. Ob pogledu na prijateljstvo med Aleksandrom in Napoleonom se mu je v glavi vršilo mučno delo, ki ga nikakor ni mogel dokončati. Poln grozljivih spominov na bitko s Francozi pri Slavkovem, se je spraševal:  "Čemu potem odtrgane roke in noge in ubiti ljudje?" 

A kot piše Tolstoj: Življenje - pravo življenje ljudi s svojimi bistvenimi zanimanji zdravja, bolezni, dela in počitka in s svojimi zanimanji misli, znanosti, poezije, glasbe, ljubezni, prijateljstva, sovraštva in strasti, je šlo medtem svojo navadno pot, neodvisno od političnega prijateljstva ali sovraštva z Napoleonom Bonapartom.

Pierre, grof Bezuhov, je kljub bogastvu, imenitnemu položaju v družbi in ženi, ki velja za najlepšo v Rusiji, nesrečen. Pestijo ga eksistencialna vprašanja kot so: Kaj je zlo in kaj je dobro? Kaj je treba ljubiti, kaj sovražiti? Čemu moramo živeti, in kaj sem jaz? Kaj je življenje, kaj je smrt? Kakšna moč vlada vsemu?  Edini odgovor, ki ga je uspel najti je bil nelogičen in se pravzaprav sploh ni prilegal. Ta odgovor je bil: "Kadar umreš, bo vse končano. Kadar umreš, zveš vse ali pa nehaš vpraševati." Pa tudi umreti je bilo strašno.
Pierre je kmalu po tem spraševanju doživel svoje prerojenje. Vstopil je med prostozidarje. Ob novih bratih je - vsaj za nekaj časa, dobil voljo za življenje in zaupanje v dobro.
Če vas prostozidarstvo zanima, je ta knjiga idealna, da izveste, kakšni obredi potekajo ob vstopu v to strogo zaprto druščino in kašna so vodila ter cilji tega gibanja. Zanima me, če kaj takšnega velja tudi pri dandanašnjih prostozidarjih.

Knez Andrej Bolkonski je po vojnih izkušnjah pri Slavkovem in družinski tragediji razvil drugačno življenjsko filozofijo. Pravi: Samo dvoje poznam v življenju, kar je resnično zlo: slaba vest in bolezen. In ni je sreče mimo odsotnosti tega zla. Živeti zase in se ogibati tega dvojnega zla - v tem je zdaj vsa moja modrost.
Knez Andrej se tega vodila trdno drži in živi odmaknjeno na svojem posestvu. Vendar pa prav kmalu tudi ugotovi, da takšno (sebično) življenje, osredotočeno le nanj samega, ni dobro. Vrne se v družbo in s pisanjem zakonov pomaga carju Aleksandru pri reformaciji Rusije, ki je bila na začetku 19. stoletja še na stopnji fevdalizma.

Vendar pa višek dogajanja v drugem zvezku romana Vojna in mir niso življenjska razglabljanja Pierra, Andreja, tudi Nikolaja; višek drame so dogodki povezani z Natašo Rostovo.

Nataša in Andrej na carjevem plesu,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)

Nataša je dorasla v leta, pri katerih gre lahko dekle prvič na ples. Na plesu, posvečenem carju, so se zbrali vsi, ki so takrat v Rusiji, kaj pomenili. Natašin debút  je bil izvrsten! S svojo očarljivostjo je zbudila pozornost mnogih. Plesala je ves večer. Tolstoj - mojster realizma, je čudovito predstavil občutja mladega dekleta, ki gre prvič v družbo - njene strahove in njena pričakovanja, tudi veselje in srečo ter solzne oči.
Posledica tega plesa je bila zaroka med knezom Andrejem in Natašo. Zakaj je knez naenkrat prost in eden najbolj zaželenih ženinov v Rusiji, ne bom povedala. A lahko uganete.

Ženitve sina z Natašo Rostovo pa ni bil prav nič vesel Andrejev oče knez Nikolaj. Po burnih pogovorih sta se oče in sin na koncu le pogodila, da se poroka prestavi za eno leto. Če bosta ženin in nevesta po enoletni zaroki še vedno pripravljena na skupno življenje, bosta dobila tudi blagoslov kneza Nikolaja.

Napaka, napaka in še enkrat napaka! Zaradi odložene poroke je bilo vse še slabše. Knez Andrej je za eno leto odpotoval v tujino, daleč stran od Nataše - da si popravi zdravje in da najde vzgojitelja za svojega sina. Oče Nikolaj ni bil ob minevanju mesecev prav nič bolj naklonjen poroki, kot je bil na začetku. Nataša pa je zdolgočasena in obupana ginevala v svoji ljubezni in pričakovanju Andrejeve vrnitve.

In Nataši se je zgodilo, kar se rado zgodi tako mladim in neizkušenim dekletom - da verjamejo prijaznim besedam prvega lepotca in zapeljivca, ki jim prekriža pot. Anatol Kuragin pravi: "J'adore les petites filles (Mlada dekletca obožujem): te so kar précej zmešane."
Nataša naredi napako, ki ji bo zaznamovala vse nadaljnje življenje.
Spominjam se, da se mi ob prejšnjih branjih romana Vojna in mir, ta napaka ni zdela ne vem kako huda. Z današnjega časovnega vidika, ko partnerji varajo drug drugega, a kljub temu še vedno ostajajo skupaj, še manj. A zdaj se mi vse bolj dozdeva, da dogodek le ni bil tako zelo nedolžen, kot se zdi. Natašina naivnost in neizkušenost gor ali dol.

Ko sem pisala o dogajanju v prvem zvezku romana, sem napisala, da pogrešam dogodke iz življenja preprostih kmečkih ljudi. No, v drugem zvezku imamo kar nekaj prizorov, ki se dogajajo na podeželju in med podeželani. Tako Pierre kot Andrej se trudita izboljšati življenjske razmere svojih tlačanov. Lepo. A kaj, ko je kmečko življenje v romanu predstavljeno kar preveč idealizirano.

Oh, še o mnogih drugih zanimivih stvareh bi lahko pisala:)
Recimo o hrastu zgodaj spomladi, od katerega Andrej ne more in ne more odmakniti pogleda, saj mu je tako zelo podoben.
Lahko bi pisala tudi o enkratno in izredno prepričljivo orisanem ostarelem in vse bolj dementnem knezu Nikolaju Bolkonskem, ki je postajal z vsakim dnem bolj siten, zbadljiv in zoprn. Vsa hudobija in starčevska zloba pa je bila vedno znova usmerjena proti eni sami osebi, tisti, ki jo imel najraje - proti hčeri Marji. In še in še...
Enkrat bo treba kaj napisati tudi o Sonji. Zanjo vedno zmanjka časa:(

V drugem delu romana Vojna in mir se je Tolstoj posvetil predstavitvi različnih svetovnih nazorov svojih (moških) junakov. Nekje sem prebrala, da si je vedno želel biti takšen kot je knez Andrej, a se je izkazalo, da je po mišljenju in dejanjih veliko bolj podoben Pierru. Ko pa je ostarel, je menda vse bolj postajal tak kot knez Nikolaj Bolkonski.
Glavna odlika drugega zvezka romana pa je po mojem mnenju kljub vsemu ljubezenska drama, ki se odvija na Natašinih plečih in je tako realistično predstavljena, brezčasna in univerzalna, da ob njej  tudi današnjemu bralcu zastaja sapa. Ko sem brala ta odlomek in seveda že od prej vedela, kaj se bo zgodilo, si vseeno nisem mogla pomagati, da ne bi ponavljala: Ne, Nataša, prosim, nikar ne stori tega.

Cesar Napoleon in car Aleksander
(vir: astolat)

Kako gre naprej v tretjem zvezku romana?
Obdobju miru bo spet sledilo obdobje vojne. Približuje se namreč leto 1812, ko Napoleon in Aleksander ne bosta več prijatelja. Plemiči se bodo začeli izogibati govorjenju v francoščini. Napoleon pa bo s svojo številčno vojsko vkorakal v Rusijo.

===========================
Na hermioninem blogu najdete še:

• Vojna in mir, - in jaz
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (prvi zvezek)

Angel iz Kölna

Dober mesec dni po spolnih napadih na ženske se v Kölnu pripravljajo na pustovanje, ki je v tem mestu vedno velik dogodek. Na ulicah je več policistov kot običajno, drugih posebnosti pa ni čutiti. Na območju med glavno železniško postajo in Kölnsko katedralo, kjer se je na Silvestrovo zbralo več tisoč moških in nadlegovalo ženske, je mirno.

Köln - med glavno železniško postajo in katedralo
(h.arhiv)

V Sloveniji so v zadnjem mesecu nekateri oblikovalci javnega mnenja znali razbrati srčiko nastalega problema (B. Cestnik: Iz Kelmorajna poleg grozne novice grozni molk, in S. Žižek: Europa kann nicht einfach seine Grenzen öffnen  --- povzetek v slovenščini).
Drugi pa so zločin banalizirali (M. Radmilovič: Kar je v Kölnu spolni napad, je v domačem bifeju folklora).

Nekateri pa v dogodkih povezanih s povečanim številom migrantov v Evropi vidijo nič manj kot priložnost za novo revolucijo ali vojno, ki bo pometala s starim načinom življenja in na njegovih ruševinah gradila nekaj novega in boljšega. Njim v opomin naj povem zgodbo o Barlachovem angelu, ki visi v protestantski cerkvi Antoniterkirche v Kölnu. Zgodbo sem prebrala v knjigi Neila MacGregorja: Germany - Memories of a Nation.

Lebdeči

(h.arhiv)

Ernst Barlach (1870 - 1938), priznan nemški kipar, je bil podobno kot večina umetnikov njegovega časa, leta 1914 navdušen podpornik svetovne vojne (takrat še niso vedeli, da se bo imenovala prva), ki se je takrat ravno začela. Prepričan je bil, da se bo v ognju vojne skovala nova boljša družba. Čeprav je bil star že več kot 40 let, se je priglasil med vojake. Ob grozotah, ki jim je bil priča na frontni črti, pa se je idealizem o boljšem svetu, doseženem s pomočjo vojne, razblinil. Ernst Barlach je od takrat dalje vse svoje sile usmeril v protivojno delovanje. Tudi njegova umetniška dela so postala izrazito pacifistična. Eno izmed njih - mogoče najpomembnejše, je kiparsko delo Der Schwebende (po slovensko Lebdeči) ali preprosto imenovano tudi Barlachov angel.

Pravzaprav bi težko rekli, da gre za angela. Der Schwebende je okrog 120 cm velika iz brona ulita človeška postava, ki z na prsih sklenjenimi rokami v vodoravnem položaju visi nad tlemi cerkve. Nima kril ali drugih značilnosti angelov. Obraz je tisti, ki pritegne pogled in pretrese. Oči so zaprte in ustnice tesno stisnjene skupaj. Obraz naj bi po Berlachovih besedah izražal Erinnerung und innere Schau - spominjanje in notranje premišljanje. Ob posledicah vojne lahko človek namreč samo obmolkne, sam pri sebi o tem premišljuje in nikoli ne pozabi. S tem pripomore, da se podobni dogodki ne bi nikoli več ponovili.
Obraz kipa je Barlach upodobil po svoji prijateljici in umetnici, Käthe Kollwitz, ki je bila prav tako tragično  zaznamovana s posledicami svetovne vojne. Njen sin Peter je namreč že oktobra 1914 umrl na Zahodni fronti. Lahko bi bil eden od mladeničev opisanih v romanu Ericha Marie Remarquea, Na Zahodu nič novega.
Oba umetnika, Kollwitzowo in Barlacha, je povezovala močna duhovna vez in protivojno prepričanje. Muzej, posvečen Käthe Kollwitz, je le nekaj 100 metrov dalje po ulici, kjer stoji Antoniterkirche in v njej lebdeči angel z njenimi obrazom.

A s tem zgodbe o Berlachovem angelu še ni konec. Kip je bil narejen leta 1926 za katedralo v Güstrowu - majhnem mestu, okrog 120 km severno od Berlina. Ko so v Nemčiji zavladali nacisti, je bil kip razglašen za "entartete Kunst" - degenerirano umetnost. Protivojno sporočilo angela ni bilo po okusu nacistov; motile pa so jih tudi slovanske poteze angelovega obraza. Leta 1937 so angela odstranili iz katedrale v Güstrowu, ga stalili in bron uporabili za izdelavo orožja. Leto za tem je Ernst Barlach umrl zaradi srčnega infarkta. Sprašujem se, kakšno je bilo to zadnje leto Barlachovega življenja. Prav lepo vsekakor ne. Človeku, kakršen je bil, je bilo na pragu nove vojne težko pri srcu in dejstvo, da so bila njegova umetniška dela spoznana za degenerirana, mu ni omogočalo mirne smrti.
Zgodba angela bi se lahko z njegovim uničenjem in umetnikovo smrtjo končala. Pa se na srečo ni. Nekaj Barlachovih prijateljev in podpornikov se je pogodilo z enim od preprodajalcev umetnin, ki je bil sicer v dobrih odnosih z nacisti, in rešila mavčni kalup za kip. Že med vojno so naredili nov odlitek, ki je bil povsem enak originalu. Skulpturo so med vojno skrivali v mestu Lüneburg, kalup pa je bil med bombardiranjem nemških mest spomladi 1945 uničen.

Po drugi svetovni vojni je končno le napočil čas, da Barlachovega angela ponovno javno razstavijo. Zaradi povojne razdeljenosti Nemčije pa se je pojavila nova težava. Kam postaviti kip? Lüneburg - mesto, kjer se je kip zadrževal med vojno,  je bil v Zahodni Nemčiji; Güstrow, kjer je bil angel prvotno, pa v Vzhodni Nemčiji. Na koncu so se odločili, da kip podarijo Antoniterkirche v Kölnu.
Angel zdaj visi nad ploščo, na kateri so napisane letnice prve in druge svetovne vojne, in je svojevrsten protivojni spomenik. Ernst Barlach bi bil zadovoljen. Ko je bil Neil MacGregor v Antoniterkirche, je plošča nosila letnice 1914 - 1918 in 1939 - 1945. Ob mojem obisku je bila letnica 1939 že zamenjana z letnico 1933. Zamenjava je zelo na mestu. V Nemčiji se je čas zatiranja svobode začel že s prihodom nacistov na oblast in ne šele z uradnim začetkom druge svetovne vojne.

Anotniterkirche stoji na bučni nakupovalni ulici v središču Kölna. Zdi se, da tja s svojo drugačnostjo in umirjenostjo ne sodi. Ali pa mogoče vendarle. V njeni okolici se namreč vsak dan zadržuje ogromno ljudi. Antoniterkirche jih z velikimi napisi vabi v svojo notranjost. Tako mogoče kakšen od nakupovanja utrujen potrošnik (ravno zdaj so na Schildergasse razprodaje), vseeno zaide k Barlachovemu angelu. In potem nismo daleč od tega, da tudi malo postoji ali posedi pred njim, razmisli in se mogoče odloči, da ne bo eden od tistih, ki bi pri sebi ali drugih razpihoval čustva, ki bi bila naklonjena morebitni novi vojni.

Na spodnjih slikah:

Käthe Kollwitz (1867-1945) - avtoportret (vir: Museum Schloss Moyland) in Ernst Barlach (vir: LeMO)