John Ralston Saul: Mračni odkloni

V Delovih Pogledih sem pred kratkim prebrala intervju Jerneje Jezernik z Johnom Ralstom Saulom in se dokaj hitro odločila, da preberem njegovo zadnjo v slovenščino prevedeno knjigo Mračni odkloni.

John Ralston Saul je 68-letni kanadski esejist, filozof in romanopisec. Uvrščen je na seznam stotih najpomembnejših mislecev in vizionarjev tega sveta. Že večkrat je bil v Sloveniji - to pa zato, ker je bil kar dva mandata predsednik Mednarodnega PEN; predstavniki tega pomembnega pisateljskega združenja pa se radi srečujejo tudi na Bledu.

Odlomek z začetka intervjuja, ki je pripomogel k temu, da je knjiga Mračni odkloni prehitela številne čakajoče na mojem seznamu must-read, ki sicer tiho in potrpežljivo čakajo, da jih vzamem v roke in preberem, je naslednji:  

V svojih esejih in javnih nastopih [J.R.Saul] opozarja na nesmiselno moč države zaradi moči same in povzdigovanje ideologije na raven resnice. Naraščanje socialno brezčutnega individualizma po njegovem prepričanju vodi v odtujenost posameznika v družbi. Obsoja diktaturo razuma, vojaštvo, brezbrižnost do revščine in sodobnega begunstva.

Knjiga je bolj kot roman (kakor je označeno na naslovnici) zbirka kratkih zgodb. Gre za zgodbe iz življenja sodobnih ameriških in francoskih bogatašev - te zgodbe pa se izmenjujejo s pogovori, ki jih ima pripovedovalec s svetovnimi diktatorji.

Pripovedovalec je tisti, ki se trudi iz kratkih zgodb zgraditi roman, a je zgradba, ki tako nastane, sila majava in prisiljena. Pripovedovalec si želi biti podoben Proustu (ali bolj točno, podoben želi biti pripovedovalcu iz Iskanja izgubljenega časa), a to je seveda visoko postavljen cilj, ki ga je nemogoče doseči. Preveč prisilno lenoben in vzvišen je, da bi deloval simpatično, in preveč lahkotno mu vsi po vrsti zaupajo svoje najgloblje skrivnosti, da bi deloval verodostojno.
No, saj to ni nekaj tragičnega. Samo sprašujem se; Zakaj siliti zbirko kratkih zgodb v formo romana, če za to ni prav nobene potrebe?

Zgodbe o bogataših so kanček bizarne in perverzne, a ne preveč. Polne so črnega humorja. Občutek sem imela, da berem umetniško predelane zapise iz kakšne od rumenih revij iz sveta bogatih in slavnih. Veliko je varanja in drugih prevar, poskusov umorov in tudi umorov samih - vsi dogodki pa so omogočeni in bogato podmazani z denarjem. Bogataši so zdolgočaseni in razvajeni. Pravzaprav v tem ni nič novega in posebnega, a zgodbe so me vseeno nekako vlekle in nadaljevala sem z branjem, kot pri frizerju nadaljujem z branjem članka v reviji Lady.

Vendar pa vseeno ne smem biti prestroga. Prva zgodba z naslovom Denar, misli in videzi se konec koncev konča z odstavkom, ki me je spravil v smeh in mi  dal zalet za naslednje zgodbe.
80-letna (!) gospa Revere, ki z mladim žigolom preživi poletje na italijanski obali, pove, kaj je tisto, kar jo je pregnalo nazaj domov, v Ameriko: 

"Dolgčas me je pregnal, dragec," je nekomu rekla. "V mojih letih je seks tako ponavljajoč. Mlad moški misli, da je vse novo. Misli, da je izviren. Zadnje, kar je bilo novega v seksu, dragec, je bilo, ko so ljudje, ali karkoli smo že takrat bili, prilezli iz morja, da bi živeli na kopnem. Početi to na suho, dragec. No, to pa je bilo novo."

Najboljša od vseh zgodb pa je po mojem mnenju tista z naslovom Dobri Američan. Govori o tem, kam nas lahko pripelje nesporazum in kakšne grozljive pošasti lahko ustvari naš razum, če smo prestrašeni. Ta zgodba mi je tako le dala nekaj gradiva za razmišljanje o - recimo, pomembnejših vidikih življenja, a tudi v njej nisem našla tistega, kar sem si obetala po zgoraj navedenem odlomku iz intervjuja v Pogledih.

Mogoče bi bilo pisateljeve misli o socialni brezčutnosti individualizma, vojaštvu in diktaturah (tudi razuma) bolj realno pričakovati v sklopu zgodb Pogovori z diktatorji. Pa takšnih misli tudi tam ni bilo zaslediti.  Pripovedovalec se namreč z diktatorji bore malo pogovarja. Na nek način je to razumljivo, saj diktatorji ne marajo pogovarjanja. V resnici so diktatorji specialisti v monologih, pove J.R.Soul v pogovoru z J. Jezernik. Večji poudarek je na pripovedovalčevih opažanjih, ki spremljajo srečanja z diktatorji - v spremstvu, kraju samem, obnašanju množic itd., kot pa v pogovorih samih.

Še najbolj zanimiv pogovor iz tega sklopa knjige je tisti, ki se dogaja v Beogradu. Pa se pripovedovalec ni pogovarjal s Titom - če ste se že razveselili (ali pa razžalostili), ker ga je pisatelj nemara označil za diktatorja;) Ne, v Beogradu poteka pogovor z atentatorjem na diktatorja. To je bil pogovor z Vesom Čubrilovićem - nesojenim atentatorjem na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda leta 1914 - kolegom Gavrila Principa. Po drugi svetovni vojni je imel pomembno vlogo v oblastni strukturi Jugoslavije. V pogovoru s pripovedovalcem pa ne pripoveduje o tem, pač pa le o svoji navdušenosti nad računalniki.

Jasno je, da sem od knjige Mračni odkloni Johna Ralstona Saula preveč pričakovala. Temu primerno sem ob koncu branja rahlo razočarana. Pričakovala sem vsaj nekaj razglabljanja o sodobni človeški družbi, ki drvi po poti brezčutnega individualizma in prisega na diktaturo razuma, dobila pa sem pikantne zgodbice iz sveta degeneriranih bogatašev.
No, ja, kljub vsemu bom preživela.

★★★☆☆

John Ralston Saul
(1947)

Saul, John Ralston,
Mračni odkloni: popotnikova povest: roman
Originalni naslov: Dark diversions
Prevod: Niki Neubauer
Celjska Mohorjeva družba, 2015
206 strani
ISBN 978-961-278-192-7