četrtek, 17. december 2015

Isabel Allende: Hiša duhov

Isabel Allende mi je že dolgo ležala na duši. Slišala sem zanjo, poznala pa je nisem. Rada bi jo brala, pa nisem vedela, kako naj se je lotim. V slovenščini imamo kar nekaj njenih knjig. Nekatere so tudi v obliki žepnic in se pogosto znajdejo na policah z oznako "samo 1 evro", skupaj z raznimi pogrošnimi romani, kar ni preveč spodbudno in vedno sumljivo. Za nekatere romane sem vedela, da so deli trilogije, ki jih sicer lahko bereš neodvisno od ostalih, a vendar je bolje, če si jih bralec loti lepo po vrsti. Katero knjigo torej prijeti v roke? In kdaj le?
Pa se je spet izkazalo, da vse branja vredne knjige (in še mnoge druge) prej ali slej, tako ali drugače pridejo do mene. Za knjigo Isabel Allende je bil pravi trenutek ravnokar:)

V zadnjih mesecih so bili namreč mnogi tuji časopisi in internetni portali polni intervjujev s to slavno pisateljico. 73-letna čilska pisateljica, ki že dolgo časa živi v Kaliforniji, je namreč izdala nov roman, že 18. po vrsti, z naslovom Japanese Lover. V intervjujih pisatelji poleg tega, da govorijo o svoji novi knjigi, pogosto pripovedujejo tudi o lastnem življenju, kar je vedno zanimivo. Ob poznavanju pisateljeve življenjske zgodbe romani pred bralcem vedno zažarijo še v dodatni dimenziji. Tako je bilo tudi pri intervjuju z Allendejevo.

Isabel Allende je bila sestrična čilskega socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja in je morala ob vojaškem udaru Augusta Pinocheta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja bežati iz Čila. Po nekaj letih izgnanstva v Venezueli, se je preselila v San Francisco in se poročila. V zakonu je našla oporo in stabilnost, ki ji je omogočala pisateljsko kariero, s katero je doživela svetovno slavo.
A zadovoljstvo in sreča nikoli nista večna in samoumevna.
Po neumnosti ali malomarnosti - zaradi zdravniške napake ji je umrla hčerka.
Poleg tega sta se z možem pred kratkim po dolgih letih zakona razšla. V pogovoru z novinarjem je pisateljica veliko govorila prav o tem - o koncu svojega zakona in o osamljenosti, s katero je naenkrat, ob koncu življenja, prisiljena živeti. V vsakem njenem stavku se je zrcalila velika prizadetost.
Govorila je tudi o politiki in kritizirala tako Donalda Trumpa kot levičarske vlade v državah južne Amerike.
Povedala je, da rada gleda nadaljevanko Game of Thrones, ker ima le-ta odlično zgodbo.
Isabel Allende je občutljiva, topla, zrela in izkušena ženska. Zanimiva. Takoj mi je postalo jasno, da je napočil čas za enega od njenih romanov:) Po prebranem intervjuju sem vedela tudi to, katero njeno knjigo naj primem v roke. Čisto primerno je začeti s prvencem.

Roman Hiša duhov je - kot se za južnoameriško literaturo spodobi, pisan v maniri magičnega realizma. No, ob tem sem vesela, da je v knjigi precej več realizma kot magičnosti. Od magije se v romanu poleg zelenih las najde še premikanje predmetov na daljavo, klicanje in pogovarjanje z duhovi, napovedovanje prihodnosti in nekaj vraževernosti. Magičnost - kolikor jo je, deluje simpatično in sproščeno.

A v prvi vrsti gre vendarle za zelo realistično zgodbo o treh ali štirih generacijah družine del Valle - Trueba, ki živi v eni izmed južnoameriških držav. Prav lahko uganemo, da je ta država Čile, čeprav to ni nikjer posebno omenjeno. Družino spremljamo preko celega 20. stoletja. Skupaj z njenimi člani smo, ko se zaročajo in poročajo, pehajo za bogastvom in oblastjo, rojevajo otroke in umirajo; se strastno ljubijo, pa tudi posiljujejo, trpijo in netijo revolucijo.

Glavno vlogo ima oče Esteban Trueba - navdih zanj je Allendejeva dobila v svojem starem očetu. Edini je, ki mu pisateljica dodeli svoj lastni glas. Samo Esteban lahko občasno kaj sam razloži, vsi ostali nastopajoči morajo biti zadovoljni s tretjeosebnim pripovedovanjem.

V zgodbo se pritihotapi skozi  stranska vrata - kot nepomemben snubec prelepe Rose del Valle, kmalu pa postane osrednja oseba, ki vpliva na vse okrog sebe.
Rada sem brala o njem - vendar pa daleč od tega, da bi bilo to zaradi tega, ker bi mi bil kot oseba všeč. Esteban Trueba je namreč izredno neprijeten moški - razburit, hitre jeze, trmast in nasilen, izrazito konzervativen in tradicionalen. Eden od tistih, ki so prepričani, da sami najbolje vedo, kaj je za druge dobro in kako mora biti svet urejen. Je glava družine - diktator v malem, ki odloča o vsem. A vendar je pisateljici kljub toliko neprijetnim lastnostim zbranim v eni sami osebi, uspelo ustvariti zelo polnokrven in prav nič enostranski literarni lik, ki ga ne moremo enostavno samo sovražiti. Tudi pri Estebanu včasih - čeprav zelo redko, na dan prodrejo človeku primerne lastnosti in njegova togotnost se z leti krha, kar ga dela vse bolj priljudnega.

Esteban Trueba je zame osrednja oseba romana, a prepričana sem, da se marsikdo glede tega ne bi strinjal z mano. Predvsem ženski liki so namreč tisti, ki so pomembni in izstopajo. Nosijo značilnosti magičnega realizma. So zelo močni, strastni in usodni - zelo južnoameriški.
Rodovnik družine del Valle - Trueba

Lepa Rosa ima zelo majhno vlogo v knjigi, a s svojo lepoto in usodo zaznamuje skoraj vsakogar. Spominja na lepo Remedios iz Marquezovega  romana Sto let samote. Ni pa tako zelo magična, da bi si zaslužila vnebovzetje:)
Clara se zna pogovarjati z duhovi in napovedovati prihodnost. Ponavadi je povsem poduhovljena in potopljena v svoj svet nadnaravnosti. Ne meni se za stvari okrog sebe. A vendar - ko se stvari v resničnosti zapletejo, se zbere, vrne v  vsakdanjost in se začne ubadati tudi z največjimi človeškimi banalnostmi.
Blanca je najbolj strastna od vseh žensk.
Alba pa je tista, ki ji končno uspe omehčati starega očeta Estebana, da ni več tako jezen in svojevoljen. Stari Esteban se na koncu sprijazni celo s tem, da njegova vnukinja ljubi revolucionarja, kar je glede na Estebanovo osebnost in vedenje nekaj nepojmljivega.

Roman Hiša duhov je tudi politična knjiga - predvsem v zadnjih nekaj poglavjih. V tem delu pridejo do izraza pisateljičine avtobiografske izkušnje. Tukaj se tudi razjasni, da je kraj dogajanja država Čile.
Beremo, da dolgoletni opozicijski politik - Kandidat (= Salvador Allende), končno zmaga na volitvah in postane Predsednik. A država se pod socialistično vlado vendarle ne razvija tako kot so volivci pričakovali in si želeli. Zaradi tega nastopijo ugodne okoliščine za vojaški udar (Augusta Pinocheta). Sledi represivno obdobje, v katerem je na tisoče ljudi izginilo neznano kam. Mnogi od njih so bili umorjeni, pred smrtjo pa še zadrževani v koncentracijskih taboriščih in strahotno mučeni. V 70-ih letih 20. stoletja! Šlo je za bratomorno ideološko državljansko vojno. Vse to je v knjigi izredno nazorno in natančno orisano. Grozljivo.
Magičnost (in lahkotnost) prejšnjih poglavij knjige se na tem mestu razblini.
Mučnost dogajanja pisateljica nekoliko omili z neprisiljeno pričo teh zgodovinskih dogodkov - Pesnikom, ki ni nihče drug kot slavni čilski pesnik Pablo Neruda.

Roman Isabel Allende Hiša duhov je mogočno delo - čudovit kolaž različnih življenjskih usod ljudi, ki so vsi po vrsti nekompromisni in izjemni. Pri teh ljudeh ni srednje poti - ne v ljubezni in ne v politiki. So strastni in tipično južnoameriški.
Knjiga me je uspela prenesti v čisto drug čas in kraj, med drugačne ljudi, kot sem jih vajena. Za to sem pisateljici zelo hvaležna. Izkušnja je izjemna. Knjiga ni tako magična, da bi delovala neverjetno, pač pa toliko realistična, da sem se zlahka vživela v posamezne osebe - s tem pa dobila tudi enkratno priložnost, da na sebi lasten način podoživim dogodke, ki še zdaleč niso običajni in za katere upam, da jih v resničnem življenju nikoli ne bom deležna.
Odlično. 
★★★★★

Isabel Allende
(foto: Dan Tuffs za Guardian)


Allende, Isabel
Hiša duhov
iz španščine prevedla: Vesna Velkovrh Bukilica
spremna beseda: Marko Jenšetrle
prevod dela: La casa de los espiritus
Mladinska knjiga, 2013 (Zbirka Veliki večni romani)
384 strani
ISBN 978-961-01-2279-1

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)