Zoran Šteinbauer: Tri lune

(136 str.) 

To je zelo žalostna knjiga. Osebe so tragične, da bolj ne bi mogle biti. Branje knjige je zaradi tega tvegano. Če se preveč vživite v glavne tri osebe, boste med branjem romana trpeli. Če pa si nadenete ščit neobčutljivosti - pa čeprav zaradi samoobrambe, se prav lahko zgodi, da boste knjigo že pred koncem odložili in se pritoževali nad patetiko in sentimentalnostjo. Srednjo pot, ki je tako kot vedno v življenju verjetno najpravilnejša, je v tem primeru težko doseči.

Tri lune so tri modrice na ženskem trebuhu - sredinska je okrogla, ostali dve predstavljata levi in desni krajec. Tri lune pa so tudi trije junaki naše zgodbe: Delfina, Adam in Krištof. To je troje neverjetno čistih bitij brez kančka katerekoli od slabih človeških lastnosti. Ujeti v svet, kakršen je in kakršnega poznamo, nenehno doživljajo krivico in trpinčenje. Njihova čistost na eni strani in hudobija sveta na drugi, gresta v takšni skrajnosti, da mi ju je bilo kot bralki težko prenašati.

Delfina gara na kmetiji in je samo človeški stroj. Krištof je bivši zapornik, ki je bil po nedolžnem obsojen zaradi spolnega nadlegovanja mladoletnice. Adam pa je poseben fant. Ceste v njegovih možganih so ozke, nerazgibane, s pogostimi omejitvami, in se končujejo v slepih ulicah. Pred kratkim mu je umrla mama in ostal je sam, na milost in  nemilost prepuščen (hudobnemu) svetu okrog sebe.
Vsi trije junaki tekom zgodbe v moje veliko olajšanje najdejo pot iz svoje tragične usode - Delfina z uporom, Krištof z usmiljenjem in Adam z vztrajnostjo. 

Zgodba se zelo lepo razvija. Vsako poglavje je posvečeno eni izmed treh oseb in  med branjem počasi, korak za korakom, spoznavamo njihova življenja, ki se začnejo tudi nevsiljivo, a pričakovano prepletati. 

Jezik je poetičen, ganljiv in ravno pravšen za vsebino. V povedih se zrcalijo modrosti življenjsko izkušenega in globoko razmišljajočega pisatelja. Če ne bi imela knjige, ki je bila darilo in je tako ves čas na dosegu roke, bi si te stavke izpisovala. Najdete jih na skoraj vsaki strani.
Mogoče za pokušino tole:

Krištof je končno sprejel, da so ljudje takšni, kakršni so, v ljubezni ne do konca rojeni, v modrosti ne do konca prebujeni in zato večkrat kratkovidni, krivični in ranljivi. Ve, da zaradi tega počenjamo vse te neumnosti iz zakladnice človeških spodrsljajev. 

Ali pa - spet Krištof:

Vsakdo umre neizpolnjen. Skoraj vsi večino svojih talentov prodajo za kozarec dobrega počutja in slave. Bog si je izmislil mir, ljudje smo si izmislili vojno. Bog si je izmislil ljubezen, ljudje smo si izmislili sovraštvo. Bog si je izmislil delo in počitek, ljudje smo si izmislili garanje in lenobo, Bog si je izmislil modrost, ljudje smo si izmislili pridigo, Bog si je izmislil enakost v različnosti, ljudje smo si izmislili večvrednost in manjvrednost.

Ja, knjiga je tudi religiozno in teološko obarvana. Bilo bi čudno, če ne bi bila. Vse tri glavne osebe so namreč idealni človeški približki Jezusu Kristusu.

Kot že nakazujejo zgoraj izpisani stavki, ki so vsi Krištofovi, je bil on tisti, ki me je najbolj dregnil v dušo in telo. Inteligenten in odločen moški, ki ve kakšno je življenje in kam vodi.
Adam se mi je le smilil.
Največ težav pa sem imela z Delfino. Življenje na kmetiji, kjer Delfina preživi več kot 40 let svojega življenja, je zelo prepričljivo orisano. Vem, da je bilo kmečko življenje še do pred kratkim prav lahko tako garaško, kot je opisano v knjigi. Takšen način življenja je vzgajal grobe in neobčutljive ljudi, ki niso poznali ali pa niso znali kazati ljubezni in naklonjenosti do drugih.
In ravno zato, ker je Delfina takšno življenje tako dobro poznala, so se mi nekatera od njenih dejanj zdela precej neverjetna in nelogična. Ne morem si predstavljati, da je bila - življenjsko izkušena - tako naivna, da je verjela, da bodo družinski člani na njeno nosečnost reagirali drugače kot potem res so. Meni je bila očetova reakcija glede na to, kakšen je bil, pričakovana in daleč najbolj verjetna.
Tudi njeno klofutanje me ni prepričalo. 41 klofut se že fino vklopi v njenih 41 let, vendar pa se mi zdi, da Delfina ne bi zmogla takole udarjati - ne s fizične in ne s psihične plati. Vendar pa razumem, da je opis takšnega dogodka v knjigi prav lahko spodbuda za katero Delfini podobno ranjeno bitje in potem je to čisto v redu.

Na naslovnici bi raje od treh stolov videla tri lune - lahko tudi takšne kot so tiste, ki jih bralec opazi na začetku vsakega poglavja.

Roman Zorana Šteinbauerja sem brala kot zgodbo globoko ranjenih ljudi, ki na koncu drug v drugem najdejo svojo tolažbo in mogoče celo odrešitev. Po začetnih poglavjih Delfine in Adama, se mi je branje zdelo zanimivo, ko pa sem prišla do Krištofa, me je zgodba potegnila vase.
Knjiga je izredno ganljivo napisana. Večina povedi je takšnih, da se človeka dotaknejo in opozorijo na to, da se je v življenju vedno potrebno truditi, da bi bili boljši, manj sebični in bolj sočutni. Pomembno sporočilo je tudi to, da se je potrebno družiti, imeti prijatelje in se ljubiti.
Za moj okus je knjiga sicer preveč gosto ali jedrnato zastavljena, rajši bi manj dogodkov, in za tiste, ki bi ostali, bi želela, da so globlje obdelani. A v tem primeru bi bil vsekakor potreben drugačen način pisanja, to pa pomeni tudi čisto drugačno knjigo.
Knjiga ni v skladu z modo, na katero prisega današnje bralstvo, a  ravno zaradi tega izstopa iz povprečja. Na tisto pozitivno stran:)

Zoran Šteinbauer