sobota, 10. oktober 2015

Alina Bronsky: Baba Dunjas letzte Liebe

(154 str.) 
Roman Baba Dunjas letzte Liebe (ali po slovensko Zadnja ljubezen babice Dunje) se dogaja v ruski vasici Tschernowo - ali preprosteje, Černovo. Ime vasi spominja na Černobil. In prav je tako. Tudi Černovu se je namreč leta 1986 "zgodil reaktor". Zaradi smrtonosnega radioaktivnega sevanja so prebivalce izselili.
A čas teče dalje tudi v krajih, kjer so se zgodile katastrofe in po desetih, petnajstih letih, se ljudje začnejo vračati v vas. Seveda ne kar vsi po vrsti. V vasi namreč še vedno nevarno seva, a tiste, ki se vračajo, to ne moti. Vsi so že zelo stari ali pa na smrt bolni.

Glavna med njimi je babica Dunja. Bila je prva, ki se je vrnila v zapuščeno vas. V času pripovedi je stara že okrog 90 let. V Černovem potem živijo še Marja - kar nekaj let mlajša Dunjina depresivna prijateljica in soseda, star zakonski par Gavrilow, ki je poln denarja, Lenotschka, ki ves čas plete šal in se smehlja, sto let star Sidorow, ki bi se rad poročil in na smrt bolni Petrow (Er ist durchkrebst von Kopf bis Fuß - rakav je od nog do glave), ki je v pižami in z infuzijami pobegnil iz bolnišnice za terminalno bolne. 
Med živimi se sprehaja tudi nekaj mrtvih. Kdo vse so to, ni natančno pojasnjeno - lahko so žrtve sevanja, vsekakor pa je med njimi Dunjin mož Jegor, ki je zdaj po smrti precej bolj prijazen do Dunje, kot je bil za časa življenja. Ves čas je v njeni bližini. Ko je bil še živ, je bil le redko doma. Dunja je morala večinoma sama skrbeti za njuna otroka, Irino in Alekseja, poleg tega pa redno opravljati službo medicinske sestre v bližnjem mestu.
Nastopa tudi petelin Konstantin, ki kikirika sredi noči - njegova notranja ura je že od nekdaj zmešana in po Dunjinem mnenju to ni posledica sevanja. Man kann sie [Strahlung] nicht für alles, was blöd zur Welt kommt, verantwortlich machen.- Sevanje ne more biti krivo za vse trapasto, kar pride na svet. V prvem poglavju je Konstantin živ, v vseh naslednjih je duh. Vedno pa čepi na ograji in krili s perutmi:)
Sicer pa za živali v Černovem velja naslednje: Die Tiere hier sind nicht so krank im Kopf wie die in der Stadt, selbst wenn sie verstrahlt und verkrüppelt sind.- Niso tako bolne v glavo kot tiste v mestu, pa četudi so obsevane in pohabljene.

To je izredno simpatična in topla knjiga.
Ljudje, ki so prišli do konca svojega življenja, se več ne obremenjujejo z nepomembnimi stvarmi, ki jemljejo energijo. Ničesar več jih ni strah, niti smrti. Dunja pravi: Der Tod kann kommen, aber bitte höflich.- Smrt lahko pride, a prosim, prijazno. Vse so že videli in ničesar več jim ni potrebno reči. Nikogar več jim ni potrebno spraševati za dovoljenje. Tudi zaskrbljeni niso več tako, kot so bili včasih. Dunjo skrbi le še za svojo hčerko in vnukinjo, malo tudi za sina.

Irina - Dunjina hčerka je kirurginja in živi v Nemčiji. Materi ves čas pošilja pakete z najrazličnejšimi stvarmi, ki ji pomagajo preživeti v Černovem. V Černovem ni tekoče vode, elektriko dobivajo s pomočjo agregatov, grejejo se z drvmi, hrano večinoma pridelajo sami (pa saj stari in bolni ljudje ne rabijo veliko jesti), le po redke stvari gredo v trgovine bližnjega mesta Malyschi, kjer prevzamejo tudi pošto. Kakšna dodatna dobrina iz paketov tako pride kar prav, še večkrat pa so babici Dunji paketi v breme, saj za svoje življenje več ne potrebuje veliko.

Irina svoji materi redno piše tudi pisma. V njih ji pripoveduje o hčerki, Dunjini vnukinji, Lauri. Laure Dunja še nikoli ni videla, a ves čas misli nanjo. Denar, ki ji ostaja od pokojnine, hrani zanjo. Zelo si želi, da bi jo srečala, a Laura v Černovo seveda ne more priti, Dunja pa ne v Nemčijo. Prepozno je in prestara je.
Nekoč pa je med pismi, ki jih dobi Dunja tudi pismo njene vnukinje. Pismo je verjetno napisano v angleščini, saj je v besedilu več besedic "the" kot pa "die, der, das", to je Dunja že opazila:) a zanjo to tako ali tako ne predstavlja velike razlike, saj ne razume ne angleško, ne nemško. Pismo bi ji lahko kdo prebral in prevedel, a tega noče. Bralci skupaj z njo lahko samo ugibamo, kaj je tam napisano.

Zgodba v tem kratkem romanu pa se ne vrti samo okoli življenja starih in bolnih prebivalcev Černeva. Imamo celo umor. Dogajanje se namreč zaplete, ko v vas pride neznanec s svojo dvanajstletno hčerko. Njun prihod med prebivalci vzbudi veliko ogorčenje. Zdravega otroka v kraj, kjer je navzoče radioaktivno sevanje, lahko pripelje samo skrajno neodgovoren oče. Prihod očeta in hčerke v vas ima daljnosežne posledice za vse prebivalce Černova, največje in najusodnejše pa za Dunjo.

Roman Aline Bronsky, Baba Dunjas letzte Liebe je prisrčna in hudomušna knjiga. Lahko jo označim tudi za lahkotno in nezahtevno, saj se pisateljica s svojo pripovedjo zadržuje predvsem na površini posameznih likov in tudi zgodbe. Nima želje po globljem razjasnjevanju osebnostnih lastnosti nastopajočih in natančnejšemu razčlenjevanju medčloveških odnosov. Pa saj to ni vedno potrebno. Nekatere stvari so tudi zelo poenostavljene. Tako prikupno in brez (prevelikih) težav, kot je opisano v romanu, stari in bolni - sami in brez pomoči, v resnici ne bi mogli živeti v tako zapuščeni vasi kot je Černovo.

Večino knjige sem brala nasmejana, tako zelo všeč so mi bile misli, ki jih je trosila baba Dunja in tako navdušena sem bila nad malo čudaškimi prebivalci Černova. Zadnje strani sem prejokala. Babi Dunji so se namreč zgodile žalostne in ganljive stvari.

Alina Bronsky je občudovanja vredna pisateljica. Zdi se mi skoraj nemogoče, da bi se lahko mlada pisateljica (letnik 1978) tako odlično vživela v telo in dušo starih ljudi. Točno ve, kako morajo stari ljudje paziti, da prehitro ne vstanejo s postelje. Lahko se jim stemni pred očmi in padejo ali pa naredijo kakšen preveč grob gib in imajo zato potem še dva tedna težave. Ne menijo se več za mnenje drugih in včasih obžalujejo kakšne svoje odločitve iz preteklosti. Moj najljubši citat iz knjige je naslednji: Baba Dunja: Als ich jung war, habe ich mich so sehr darum bemüht, ein guter Mensch zu sein, dass ich damit gefährlich für andere wurde. - Ko sem bila mlada, sem se tako zelo trudila, da bi bila dober človek, da sem bila že nevarna drugim. Svojima otrokoma, na primer. Alina Bronsky piše toplo, šaljivo in pronicljivo.

Pisateljica se je rodila v Jekaterinburgu v azijskem delu Rusije. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje živi v Nemčiji. Romane piše v nemškem jeziku. Vedno znova sem navdušena nad migranti ali begunci, ki (kot najstniki) pridejo v Nemčijo in se tako dobro naučijo nemščine, da lahko v tem jeziku pišejo knjige. Romani so celo nagrajeni ali vsaj nominirani za nagrade. O Stanišiću sem že pisala. Alina Bronsky je podobno uspešna. Roman Baba Dunjas letzte Liebe je bil med širšimi kandidati za letošnjo Deutscher Buchpreis.
Nemčija zna integrirati svoje priseljence. Vsaj do sedaj je to še kako držalo.

★★★★☆
Alina Bronsky
(foto: Bettina Fürst-Fastre, KiWi)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)