sreda, 7. avgust 2013

Zadie Smith: Beli zobje

(637 strani)
To je bila moja izbira za letošnje počitniško branje. Knjiga Beli zobje je namreč pretežka, da bi jo vsak dan nosila v torbici in jo brala na poti v službo, in predebela, da bi jo na takšen način prebrala v doglednem času. Idealna knjiga za dopust torej, saj pot do plaže ni predolga, da bi bila teža knjige obremenjajoča, pa tudi senca pod borovci omogoča nekaj več časa posvečenega samo branju. Knjiga pa ima še dve dobrodošli lastnosti prijetnega dopustniškega branja - je lahkotna in zabavna. Za moj okus malo preveč.

Knjiga Beli zobje je (do sedaj) najodmevnejši prvenec tega stoletja, ki je mlado Zadie Smith izstrelil med zvezde literarnega neba, kjer še vedno zavzema eno najpomembnejših mest. Zanj je dobila Whitbeardovo nagrado (zdaj je to nagrada Costa). Dvakrat zaporedoma - leta 2003 in 2013 - je bila uvrščena v skupino najperspektivnejših mladih avtorjev, ki jih izbira komisija literarne revije Granta. Vsako delo, ki ga napiše Zadie Smith in vsaka izjava, ki jo poda, žanjejo veliko pozornost. Zadie Smith je velika ljubljenka britanske, še bolj pa londonske javnosti.

No, pa se je zgodilo, kar se v podobnih primerih pogosto zgodi, da sem od knjige pričakovala (pre)več. Mogoče malo več resnosti ob temah, ki se jih loteva. A okusi so različni, mnogim je verjetno ravno to tisto najboljše v knjigi - malce posmehljivo, cinično pisanje o sodobnem multikulturnem urbanem življenju v Londonu.

Naslov je ravno pravšnji. Beli zobje so - malce provokativno, tisto, kar je značilno za večino nastopajočih v knjigi. To so temnopolte ženske jamajškega porekla in  člani azijske družine z bangladeškimi koreninami. Mimogrede pa lahko omenim še nemške nabornike v 2. svet. vojni iz podsaharske Afrike, ki so bili v temi, po pripovedovanju, ravno zaradi bleščečih zob dobra tarča angleških vojakov. Ja, na takšen način piše Zadie Smith.

Knjiga je saga o dveh družinah, ki sta povezani preko velikega prijateljstva obeh mož oz. pozneje tudi očetov. Eden je belec, Anglež; drugi Bengalec. Preko njunih družin spoznavamo navade in način življenja priseljencev iz Azije in Jamajke v Londonu in življenja njihovih potomcev. To je tudi glavna odlika knjige -  predstavitev sodobne londonske multikulturnosti, ki je tudi znotraj posamezne rasne in kulturne skupnosti zelo heterogena.
Zadie Smith se ne poslužuje stereotipov. Niso vse muslimanske žene ubogljive in pokorne svojim možem. Niso vsi muslimani verski fundamentalisti. Nekateri priseljenci so bolj angleški od Angležev samih. Le temnopolte ženske si večinoma vse prej ali slej želijo gladkih in ravnih las:)
Verska pripadnost oseb je zelo raznolika - od islama do jehovih prič, od vere v Boga do vere v razum in znanost.
V glavnem, pred nami je velik kolaž ne samo različnih barv kože, ampak tudi različnih načinov razmišljanja, življenja in verovanja - od sredine 19. do konca 20. stoletja. Da je pestrost še večja, se v zgodbo vključuje še tipična angleška družina srednjega razreda.

Prav do vseh je Zadie Smith neprizanesljiva - vsaj tako sem jaz dojela njen posmehljiv način pisanja. Nič ji ni pomembnejše od česa drugega, ničesar ne odobrava bolj kot kaj drugega. Do vsega se vede nekako pokroviteljsko, da ne rečem naduto. To mi ni bilo všeč. Upala sem, da bo vsaj na koncu, ko se vse zgodbe in vsi nastopajoči zberejo v predavalnici znanstvenega inštituta, kaj drugače, pa sem bila razočarana. Zaključek je takšen, da se nasmehneš - mogoče celo malo bolj na široko kot sicer med branjem knjige, to je pa tudi vse. Čisto vse. Žal.

Zadie Smith je nadarjena pisateljica, ki je zelo razgledana in polna znanja (na univerzi je prejela iz dveh oz. skoraj treh predmetov najboljšo oceno - oceno first, ki jo doseže zelo malo študentov), a mene njena knjiga Beli zobje ni navdušila. Nisem in nisem se mogla vživeti ne v zgodbo in ne v osebe. Od oseb mi je bila še najbližje Irie, ki ima veliko pisateljičinih avtobigrafskih značilnosti, pa vendar tudi to ni bilo ne vem kaj. Vzrok za to bo prav gotovo tudi to, da mi multikulturnost, o kateri je govor, ni tako blizu kot bi mi bila, če bi npr. živela v Londonu; a še večji vzrok za odtujenost od knjige je načina pisanja, ki se ga poslužuje Zadie Smith.
Trenutno tako ne čutim prav nobene potrebe, da bi prebrala še kakšno njeno knjigo.

Zadie Smith

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)