Stanka Hrastelj: Igranje

(187 strani)

Marsikdo meni, da tisto, kar je napisano na zadnji strani te knjige, tam ne bi smelo biti zapisano - da se s tem, ko bralec preleti besedilo na platnici knjige, razkrije srž zgodbe in s tem izniči tudi ves užitek morebitnega branja. Mogoče je v tem nekaj resnice in bo tudi tole moje pisanje en sam "spoiler".
Vendar pa sama menim, da knjiga ne more biti ne vem kaj, če se v kratkem spremnem besedilu na zadnji platnici skrivajo vse njene dragocenosti  - jih potemtakem ni veliko.

Toda brez skrbi, Igranje Stanke Hrastelj - pisateljičin romaneskni prvenec, nikakor ni slaba knjiga. Gre za odličen prikaz poteka duševne bolezni, ki se začne v depresiji in se razbohoti v jasni shizofreniji. Jasno postane tudi to, kako tanka je meja med normalnim ter za svet sprejemljivim in čudaškim, bolnim.

Pisana je v dolgih stavkih, ki mnoge motijo, meni pa so bili čisto fajn, saj se berejo tekoče. Je pa ob takšnem načinu pisanja pisateljica zamudila enkratno priložnost, da z obliko in zgradbo stavkov prikaže tudi potek bolezni. Lahko bi bilo namreč nekaj variacij v njihovi dolžini in jasnosti - recimo, dolgi in lepo oblikovani stavki na začetku, ko je junakinja še zdrava, in zmedeni, odsekani, s čudno povezanimi stavčnimi členi na koncu, ko bolezen v polnosti izbruhne na dan. Tako pa je prvoosebni način pisanja ves čas enak ne glede na to v kakšnem psihičnem stanju je pripovedovalka.

Konec izzveni nekoliko bledo, vendar se mi glede na celotno vsebino knjige zdi čisto na mestu.  Kako bi bilo lahko drugače, če je govor o shizofreniji? Kakšne hude katarze ta bolezen na žalost ne more prinesti.
Vključitev Oblomova in pogovor s psihiatrom ob koncu knjige sta se mi zdela nekaj boljšega. Lepo ujet lucidni utrinek v Marinkini vse bolj zamrečeni zavesti.

Knjiga je v letu 2012 dobila denarno bogato nagrado Modra ptica, ki jo podeljuje založba Mladinska knjiga za najboljše še neobjavljeno književno delo, zvrst roman. V letošnjem letu se je uvrstila tudi  med deseterico za nagrado kresnik, med  finaliste pa presenetljivo ni prišla. To je precej nenavadno, saj je knjiga solidna in po mojem mnenju boljša od izbranih finalistov.

Knjigo vsekakor priporočam v branje. Kljub temu pa to ne bo ena mojih ljubših knjig leta. Za kaj takega je potrebna tudi zgodba in vsaj nekaj izrisanih značajev, ki bralca pritegnejo. Tega v knjigi Igranje nisem našla.
Bom pa z veseljem prebrala naslednje romane Stanke Hrastelj:)

Stanka Hrastelj

Kresnik 2013 - finalisti

Mesec dni pred kresnim večerom, ko bo razglašen letošnji dobitnik kresnika, je znano pet finalistov za nagrado. Ti so:

• Borut Golob: Raclette (Modrijan)
• Maruša Krese: Da me je strah? (Goga)
• Peter Rezman: Zahod jame (Goga)
• Marko Sosič: Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (Beletrina)
• Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela (Beletrina) 

 
Hmm... Letos s kresnikom nimam velikega veselja. Kot sem že pisala v drugem prispevku , mojih favoritov za kresnika ni bilo niti v deseterici in to me še vedno žalosti.
V zadnjem mesecu sem sicer prebrala še dve knjigi, ki sta se uvrstili v širši izbor in zdaj celo med finaliste, a nobena od njiju me ni preveč navdušila. To sta knjigi Sosiča in Kresetove. Knjigi nista slabi, a kaj hudo nadpovprečni po mojem mnenju tudi nista.

Da me je strah? je knjiga o zgodovini Slovenije od leta 1943 dalje; od partizanov preko Stalina, cone A in B do Titove smrti. Tisti del knjige, ki opisuje medvojni čas, je presunljiv in ganljiv. Kratki, odsekani stavki, ki se večinoma končajo z vprašajem, mi sicer niso bili všeč, a mogoče so za opisovanje vojnih dogodkov primerni. Motilo me je tudi to, da sta oba - ona in on - govorila in razmišljala na povsem enak način.
V nadaljevanju knjige pa potem vse teče bolj ali manj predvidljivo, dolgočasno in nič kaj preveč prepričljivo. Obe glavni osebi sta na koncu razočarani, nekako izpraznjeni, pa ne vem točno zaradi česa.

Tudi knjiga Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, je na nek način knjiga o vojni, tokrat tisti iz Bosne. Zgodba je izvirna in se tudi mojstrsko razkriva pred bralcem, a kaj, ko se ta dobra plat romana zelo nesrečno porazgubi. Vse preveč je  vijuganja in opletanja okrog enih in istih stavkov, ki so bili nekoč izgovorjeni, enem in istem časopisnem članku. K boljšmu razumevanju ali večji kvaliteti knjige po mojem mnenju vse to prav nič ne pripomore. Tudi osebe me niso prepričale. Glavni junak naj bi bil visoko občutljiv človek, ki ga krivice, ki jih je prinesla vojna, prizadenejo tako močno, da se zelo jasno nakazuje celo psihiatrična bolezen, a meni se je zdel neiskren v svojih občutkih. Njegovo vedenje je prisiljeno.

Vojnovića ne mislim brati. Tudi Goloba ne, ker se glede na mnenja o knjigi Raclette, ki so jih podali ljudje, na katere nekaj dam, bojim izgubiti dober vtis, ki mi ga je prinesel njegov prvenec. Rezmana bom prebrala, če bo dobil kresnika.
Zanimivo, da se med finaliste ni uvrstila Stanka Hrastelj. Njeno delo Igranje je čisto solidna knjiga - boljša od Kresetove in Sosičeve, in bi že zato zaslužila finale. Ali je možno, da se knjiga ni uvrstila med finaliste, ker je že dobila nagrado Modra ptica? To bi bila za žirijo še bolj neprimerna poteza kot ta, da je iz ocenjevanja za nagrado kresnik izločila knjigo Angel pozabe Maje Haderlap.

Lanska bera najboljših slovenskih romanov ni ne vem kaj. Glede na to sem vse bolj prepričana, da ne bi bilo nič slabega, če bi nagrado kresnik (pa verjetno tudi katero drugo slovensko literarno nagrado) podeljevali le vsako drugo leto. Tako bi dobili vsaj pet(!) odličnih slovenskih romanov, ki si zaslužijo, da so izpostavljeni; na vsakih nekaj let pa bi dobili kakšen res izjemen roman. Na ta način bi se izognili zame zelo mučnim razpravljanjem in ugibanjem, kateri roman je manj slab kot drugi oz. izbiranja malce boljšega med povprečnimi. Namesto tega bi se odločali glede na kvaliteto, ki bi se  v dveh letih verjetno le namnožila do opaznejših količin. Smo pač majhen narod in v enem letu ne moremo sproducirati toliko odličnih knjig kot Commonwelth, če nagrado kresnik primerjam z nagrado booker. 
Iz tega mojega razmišljanja sledi tudi to, da se v Sloveniji izda povsem dovolj knjig slovenskih avtorjev in pritoževanja, kako težko je v Sloveniji izdati knjigo, me ne ganejo več. Založbe bi kriterije za izdajo knjig lahko še zaostrile, saj vsako pisanje ne zasluži objave. Prepričana sem, da neuveljavljeni angleški pisatelji težje izdajo svojo knjigo kot slovenski. Seveda pa vse to velja samo ob predpostavki, da so kriteriji za vse pisatelje enaki in da ni pristranosti, kar pa žal ni samo po sebi razumljivo.
In ne me narobe razumeti! Spoštujem vse, ki so sposobni napisati knjigo - sama tega nikoli ne bom zmogla. Ampak (pod)povprečna knjiga pač ne sodi med finaliste za eno najpomembnejših literarnih nagrad, še med desetrico ne. In posamezni zmagovalci morajo biti vsaj približno enaki v kakovosti svojih del, ki so bila nagrajena.

Še o filmu Veliki Gatsby

Leonardo DiCaprio

Na filme se ne spoznam.  Tale zapis niti približno ne bo recenzija novega filma o Gatsbyju. Rada bi le primerjala občutke, ki jih je v meni izzvala knjiga, s tistimi, ki so se porodili ob gledanju filma.

Začela bom takole: Luhrmanov Veliki Gatsby je veličasten film! In Leonardo DiCaprio je najboljši Gatsby do sedaj.

Ja, na filme se res ne spoznam in jih premalo spremljam. Kako je sicer mogoče, da sem bila vse do ogleda tega filma prepričana, da je DiCaprio povsem neprimeren igralec za Gatsbyja? Vzrok bo bržkone to, da sem bila čisto preveč pod vtisom predstave v Titaniku, vse ostale njegove (odlične) vloge zadnjih let so pa nekako neopaženo spolzele mimo mene. Leonardo DiCaprio je boljši Gatsby kot Robert Redford v filmu iz leta 1974.
Odlično je uspel prikazati vse plati Gatsbyjeve osebnosti - prepričljiv je kot romantični zaljubljenec in prepričljiv je kot moški, ki se giblje po robu zakona (beseda gangster mi ne gre in ne gre z jezika). Njegov priljuden videz in vedenje se lahko kaj hitro pomračita in takoj nam je jasno, da skriva tudi temne strani svoje osebnosti. Vse to zna prikazati tako z mimiko obraza kot z govorico telesa. Njegov nasmeh je maksimalni približek Gatsbyjevem nasmehu, kot si ga je zamislil in opisal Fitzgerald.
Istočasno, ko mi je postajalo vse bolj jasno, kako odličen igralec je Leonardo DiCaprio in bila nad tem čisto očarana, sem vse bolj razumela tudi zelo verjetne nočne more Tobeya Magiureja, ki že dobršen del življenja živi v senci tako dobrega igralca.

Tobey Maguire v Velikem Gatsbyju igra Nicka Carrawaya, prvoosebnega pripovedovalca, ki je priča vsem dogodkom. Svoji vlogi žal ni dorasel. Ni tistega šarma in umirjenosti, zmernosti, ki sevajo iz "knjižnega" Nicka Carrawaya.
Tobey Maguire in Leonardo DiCaprio se poznata že dolgo in menda sta velika prijatelja. Skupaj sta se udeleževala avdicij za različne filme in - kdo bi si mislil ;) - na njih je vedno zmagal DiCaprio. Ko sem gledala film, mi je bilo povsem jasno, zakaj je bilo tako.

Carey Mulligan

Nasprotno pa je Carey Mulligan v vlogi Daisy prav fajn - ravno prav dekliška in lepa, primerno razvajeno bogataško dekle. Precej, precej boljša kot Mia Farrow v prejšnem Gatsbyju. Pri Mulliganovi dobiš občutek, kakšen je "glas denarja" kakor njen glas opisuje Fitzgerald. Igralka tudi zelo lepo pokaže, kakšna osebnost je bila Daisy - brez kakšne posebne širine, samo z redkimi prebliski jasnovidnosti - kar sicer po vsej verjetnosti ni bilo peveč težko zaigrati.
Je pa Daisy v filmu prikazana za kanček bolj pozitivno kot v knjigi - kar gledalci z veseljem sprejmemo; njen pokvarjeni mož Tom (igra ga Joel Edgerton) pa še malo bolj negativno kot v knjigi. Daisy v knjigi namreč še malo ne razmišlja o tem, da bi po usodni noči poklicala Gatsbyja; Tom pa v knjigi ni tisti, ki nagovarja Wilsona k tragičnemu dejanju.

Vseeno je velika odlika filma ta, da poskuša čim natančneje slediti vsebini knjige. Noben od legendarnih prizorov iz knjige ne manjka, vsi pomembni pogovori in izjave so zabeleženi. To je bilo povsem po mojih željah.
Eden od začetnih prizorov v sobi s francoskimi okni, ko prvič ugledamo Daisy, je enkraten z vsemi zavesami in vetrom ujetim vanje. In tudi Elizabeth Debicki v vlogi Jordan v tem istem prizoru na svoji bradi drži tisti "nevidni, a sila pomembni predmet" kot se izrazi Fitzgerald v knjigi.
Potem imamo razmetavanje srajc po spalnici, ki je tako razkošno, da ti jemlje dih. In seveda seganje proti zeleni svetlobi preko zaliva, ki ga je po mojem mnenju težko posneti ne da bi bil smešen, a Luhrmanu in DiCapriu je tudi to zadovoljivo uspelo.
Pogovor med glavnimi protagonisti v hotelski sobi na vroče poletno popoldne, ki je višek vsega dogajanja, popolnoma sledi knjigi z vsemi izgovorjenimi ter neizgovorjenimi besedami in je enkratno izpeljan. Dodan je samo majhen izbruh besa s strani Gatsbyja, da je poanta zgodbe bolj povdarjena, kar pa je razumljivo, saj literarna in filmska umetnost za svoj učinek potrebujeta drugačne prijeme. Napetost dogodka in merjenje moči med Gatsbyjem in Tomom se enako dobro občutita tako v filmu kot v knjigi. Pohvalno.

Ker gre za film in ne literaturo, smo med gledanjem filma deležni še nekaj prizorov, ki jih v knjigi ni oz. so samo nakazani. In to sploh ni slabo:)
Postreženo nam je z romantičnimi ljubezenskimi poletnimi popoldnevi, ki sta jih Daisy in Gatsby preživela skupaj. Film bi bil seveda precej manj gledljiv, če tega ne bi bilo in bi režiser slepo sledil knjigi. V knjigi o teh popoldnevih namreč zvemo samo to, "da se je Daisy kdaj pa kdaj oglasila pri Gatsbyju". Za knjigo v Fitzgeraldovem slogu je to čisto dovolj, za sodobne filmske gledalce pač ne.

Najnovejši film o Velikem Gatsbyju je več kot vreden ogleda. Prepričana sem, da bi bil všeč tudi Fitzgeraldu in da ta ob njegovem ogledu ne bi predčasno zapustil kino dvorane, kot se je to zgodilo ob prvem filmu po njegovi knjigi iz leta 1926. Takrat je Fitzgeraldova žena Zelda svoji hčerki pisala, da nista zmogla gledati filma do konca, ker je film gnil oz. čisto brez kvalitete (ang. rotten).
Kaj takega za najnovejši film po njegovem slavnem romanu ni mogoče reči. Režiserju je v veliki meri uspelo ujeti dušo knjige in to je ob takšni mojstrovini kot je Veliki Gatsby zelo težko. Za Leonarda DiCapria bo to ena njegovih najboljših vlog, za Carey Mulligan pa vloga, ki jo bo pripeljala med iskane in priljubljene filmske igralke.
Meni bo ta film še dolgo ostal v spominu kot eden izmed odličnih filmov posnetih po literarni klasiki. Bil je ravno pravšnji za praznovanje rojstnega dne:)

Orwellova nagrada za knjigo o brutalni smrti Baha Mousa

To je britanska nagrada, ki jo podeljujejo vsako leto za knjigo, s katero se pisatelj najbolj približa cilju, ki si ga je pri svojem delu zastavil že George Orwell - politično pisanje čim bolj približati umetnosti.

Letos je Orwellovo nagrado dobil A.T. Williams za svojo knjigo A Very British Killing, The Death of Baha Mousa.
Baha Mousa je bil leta 2003 receptor v enem od iraških hotelov, civilist, ki so ga britanske sile v akciji zajetja domnevnih upornikov odpeljale v svojo vojaško bazo na zaslišanje. 36 ur pozneje je bil mrtev. Za Williamsa je bil najprej samo ime na spisku civilnih žrtev ob britanskem napadu na Basro v Iraku, a že malo večja pozornost je razkrila, da se je njegova usoda v marsičem razlikovala od usod ostalih žrtev. Bil je edini, ki je umrl med zaslišanjem in to na kraju, ki je bil pod britansko jurisdikcijo. Ta dejstva so bila dovolj, da se je Williams lotil natančnejšega raziskovanja, ki je imelo vse lastnosti forenzično-detektivskega dela. Tako so na dan prišla grozljiva dejstva o mučenju (zapestja oguljena do kosti, znaki davljenja na vratu, krvav in otečen obraz), ki se je končalo s smrtjo.
Pisatelj se sprašuje, kako je mogoče, da se je kaj takega zgodilo in je prepričan, da ne gre samo za nekaj "pokvarjenih" posameznikov britanske vojske, ki mimogrede še vedno niso bili primerno kaznovani za svoja dejanja, ampak da je odgovornost za tragičen dogodek širša. Pri mučenju so bile navzoče številne priče - drugi vojaki, častniki, celo medicinci, pa vendar nihče od njih ni protestiral, dogodka prijavil. Nekateri od njih so se zavedali, da to, kar se dogaja, ni prav, drugi v to niso bili povsem prepričani, tretji so se bali spregovoriti.Verjetno Baha Mousa tudi ni bil edini primer neprimernega ravnanja britanske vojske s civilisti v času vojne v Iraku.

Vedno znova čutim spoštovanje do ljudi oz. pisateljev, ki so dovolj pogumni in premorejo toliko človečnosti, da se lotijo raziskovanja primerov, v katerih se nedolžnemu človeku dela krivica in razkrivajo dogodke, ki bi jih večina rada čim hitreje pozabila. Spoštujem pa tudi družbe, ki takšno delo cenijo in so ga pripravljene nagraditi.

Baha Mousa z družino. Žena je umrla pol leta pred njim zaradi raka.

F. Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby

Zdaj, ko mnogi z zanimanjem pričakujemo premiero filma Veliki Gatsby (pa čeprav bo v naslovni vlogi Leonardo di Caprio), je mogoče ravno pravi trenutek, da se prebere tudi knjigo.

Pred kratkim sem nekje slišala, da ponovno branje sicer že v preteklosti prebranih knjig, prinaša veliko zadovoljstva, a je na nek način tudi dolžnost, ki jo moramo opraviti v srednjih letih, saj nam ponovno branje iste knjige pokaže, koliko smo se v letih, ki so minila, spremenili.
To vsekakor drži. Ko sem v srednji šoli prvič brala Gatsbyja - kot obvezno domače branje, seveda - sem bila daleč od tega, da bi zaznala vse tiste značilnosti knjige, ki Velikega Gatsbyja delajo res velikega. Vem, da sem ves čas branja čakala samo na to, da Jay in Daisy spet prideta skupaj, saj ljubezen vendar vedno zmaga. Poleg ljubezenske zgodbe sem se zapomnila samo še nekaj malenkosti; na primer to, da se je Gatsby umival vsak drugi dan, da je za svoj pogum v 1. svetovni vojni dobil odlikovanje Črne Gore, in da je Daisy ime, ki ima globok simboličen pomen. Marjetica je večinoma bele barave, se pravi nedolžna, a v sredini je zlato rumena, se pravi polna pohlepa.
No, zdaj so se me dotaknile in mi dale misliti povsem druge stvari.

Na začetku knjige je pomenljiva pesem:

 " Pokrij si zlat klobuk, če je bo to ganilo;
 visoko skoči zanjo, če znaš skočiti,
 dokler ne klikne: Ljubi, zlatoglavi, lahkonogi ljubi, moj moraš biti"

 Thomas Parke d'Invilliers

In za to v osnovi gre - tako pri Gatsbyju kot pri Fitzgeraldu. Pesnik Thomas Parke d'Invilliers ne obstaja. Pesem je napisal Fitzgerald sam, ki je to, kar je spesnil, izkusil na lastni koži. Bogata in lepa Zelda Sayre je namreč Fitzgeraldovo snubitev gladko zavrnila, a se je nekaj let kasneje, ko je Fizgerald zaslovel kot pisatelj, premislila in se poročila z njim. Nekaj podobnega je Gatsby pričakoval od Daisy. Bil je reven fant, brez vez in poznanstev in je naredi vse, da bi pridobil njeno naklonjenost. Obogatel je, pa čeprav na sumljiv način, prirejal razkošne zabave in potem pričakoval, da se bodo njegove sanje uresničile in da se bo čas zavrtel nazaj. Pa seveda ni bilo tako preprosto.
Zgodba je mojstersko zasnovana in proti koncu knjige se vse podrobnosti tako lepo poklopijo, da sem bila prav očarana. Vsak stavek, vsaka malenkost ima svoj pomen - celo Gatsbyjeva roza obleka in zlata kravata ter velike oči na reklami za optiko, ki vse opazujejo.

V knjigi tudi najdemo najboljši možni oris "jazzovske dobe" v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Ameriki. Veliki zlom borze je bil že mimo, a z delnicami se je še vedno dalo špekulirati. Prohibicija na alkoholne pijače je prekupčevalcem omogočala hiter zaslužek. Nekateri so v kratkem času neizmerno obogateli in se šopirili v svojem bogastvu. Nekateri so bogastvo podedovali. Ta vrsta ljudi predstavlja glavnino nastopajočih v knjigi - ljudje, ki so jim blizu blišč, denar, zabave in užitek, a so kljub temu zdolgočaseni in  nezadovoljni. Njihovo razmišljanje in občutenje je površno.
Izrazit primer take osebe je Daisy - muhasta, nestanovitna; svoji ljubezni se zlahka odreče v zameno za udobje, pa čeprav ve, da ji to ne bo prineslo sreče. Ob pogledu na Gatsbyjeve srajce, je bolj ganjena kot ob pogledu na lastno hčerko. Pa vendar je ne smemo samo obsojati. Konec koncev je le otrok svojega časa z značajem in osebnostjo, ki ne omogoča drznih odločitev in sledenja pomembnejšim ciljem.
Malo drugače je z njenim možem Tomom, ki se navzven kaže kot odličen mladenič - bogat, uspešen, odličen športnik,  a v svoji notranjosti je velik ničvrednež, ki izkorišča vse okrog sebe in ob tem nima niti malo slabe vesti. Točno se zaveda svojih dejanj in zavestno deluje pokvarjeno, kar njegovo krivdo še poveča.
Pisatelj je uspel ustvariti vrsto značajev, ki so večinoma negativni, a vsak v svojem odtenku.

Čas, ki ga opisuje Fitzgerald je presenetljivo podoben današnjemu času. Ko sem knjigo brala, se mi je podobnost zdela naravnost strašljiva. Enake napake delamo, kot so jih delali pred skoraj stoletjem. In vsaka zabava se enkrat konča. Fizgerald je bil vizionarski in je to svoje spoznanje mojstrsko vpletel v dogajanje. Ob koncu knjige že vemo, da tako ne bo šlo več dolgo in res je v slabih petih letih po dogodkih, ki jih opisuje knjiga, prišlo do "Velike depresije", od katere se Amerika ni opomogla vse do 2. svetovne vojne.

Ob vsem blišču, ki ga opisuje, Fitzgerald pokaže, da je socialno čuteč in dojemljiv. Najrevnejši, najbolj zapostavljeni in najmanj pomembni osebi v knjigi, se na koncu naprti vsa sramota in hudobija. Zanimivo, da me to sploh ni presenetilo. Fitzgerald takšno dejanje obsodi na zelo prefinjen način. Nikjer ni jasne izjave glede tega, a bralec razume in bogata elita se pokaže v še slabši luči.

Jay Gatsby je tragična oseba. Predstavlja ameriško zgodbo o uspehu, obenem pa tudi zgodbo o uničenih  sanjah. V svoji romantični ljubezni do razvajene in plitke Daisy deluje naivno. Pa vendar je v knjigi poleg prvo osebnega pripovedovalca (ki je kar malo preveč sveteniški) edini, ki mu ni mar samo zase. Svoj denar kopiči z vsaj približno dobrimi nameni.

Še bi lahko pisala. To je drobna knjiga, a v njej je veliko razlogov za občudovanje. Mojstrovina, aktualna tudi danes in po mojem mnenju eden najboljših ameriških romanov.

Me prav zanima, kako bo vse to zaobjeto v filmu. Mogoče pa ne bomo gledali samo blišča in zabav;)

F. Scott Fitzgerald, njegova žena Zelda in hči Scottie, leta 1927

Katie Ward: Girl Reading

Ko je Hilary Mantel prejela nagrado Davida Cohena (pravijo, da je to britanska nobelova nagrada za literaturo), je imela kot zmagovalka še to dolžnost, da po lastni presoji podeli 12 500 funtov organizaciji, ki spodbuja in podpira mlade pisatelje in bralce ali pa denar podari mlademu avtorju. Hilary se je odločila za drugo možnost in denarno nagrado podelila pisateljici Katie Ward. To je bila zame dovolj velika spodbuda, da sem se lotila njene do sedaj edine knjige, Girl Reading - in bila nad branjem več kot navdušena. Prepričana sem, da bo ta knjiga ena mojih najljubših v tem letu, verjetno pa še kaj več.To je namreč prvenec, ki jih ni veliko. Ko takole premišljujem, me je od prvencev podobno kot Girl Reading navdušila samo še knjiga Andrewa Millerja, Ingenious Pain.

1333: Marija v rokah drži koran (po K.W)

Girl Reading je zelo smelo in pogumno delo. Dogajanje v sedmih slikah namreč pokriva dolgo obdobje od leta 1333 do leta 2060, kar za pisatelja vedno predstavlja veliko tveganje. Z vsakim poglavjem se prestavimo v novo zgodovinsko obdobje in se tako selimo iz leta 1333 v leto 1668, 1775, 1864, 1916 , 2008 in končno v leto 2060. Predstavljam si, da pisatelju ni lahko vsakega obdobja opisovati enako suvereno in samozavestno, a Katie Ward to uspe. Že po nekaj vrsticah branja vsakega poglavja sem se zlahka vživela v posamezno zgodovinsko obdobje in začutila duh tistega časa. To se mi zdi nekaj enkratnega.

1668: služkinja bere

Posamezna poglavja (razen zadnjega) so navidezno nepovezana. Imamo šest umetniških del, okrog katerih so napletene zgodbe - nekaj podobnega kot Dekle z bisernim uhanom, a bistveno boljše - bolj drzno, napeto in zanimivo. Ob natančnejšem branju potem vendarle postane jasno, da so zgodbe povezane. Ni samo to, da v vsaki zgodbi nastopa ženska, ki bere; te ženske iščejo odgovore na ista vprašanja. Sprašujejo se o svobodi, ljubezni, poroki, družini in karieri ter iščejo prava ravnovesja med njimi. Da pa je vse skupaj še bolj zanimivo, zadnja zgodba prav konkretno poveže ostalih šest in je tako svojevrsten vrhunec knjige. Knjiga res postane roman in ne zbirka kratkih zgodb. V zadnji zgodbi je tudi enkratna definicija idealne svobode in ljubezni, ki jo ženska lahko doživi. Tam ženska govori svojemu partnerju nekako takole: "V svojem življenju te ne potrebujem. Čisto dobro lahko shajam brez tebe, VENDAR pa tega nočem. Hočem biti s tabo in s tabo deliti svoje življenje in te razvajati."

1775: pesnica 

A preden ženske pridejo do možnosti takšne svobode in ljubezni, gredo preko mnogih izkušenj in prilagajanj; odločajo se med materinstvom in redovniškim življenjem, med bohemskim in družinskim načinom življenja, med kariero in družino, med poroko iz ljubezni in poroko zaradi denarja.

Poleg odličnega orisa časa dogajanja, se pisateljici uspe tudi izredno dobro vživeti v osebe - poleg ženske, tudi v otroško psiho, posebno, če so ti otroci bistri in ambiciozni.

Angleščina je lahko razumljiva, a je treba pazljivo brati. Hitro se namreč lahko zgodi, da bralec kaj pomembnega spregleda. V začetku vsakega poglavja sem bila tudi nekaj časa slabše orientirana, a to me ni motilo, kvečjemu mi je bilo vse skupaj še bolj zanimivo.

Katie Ward ima izreden pisateljski talent in komaj čakam, da napiše še kakšno knjigo. Menda je njena druga že blizu izida, razmišlja pa že o tretji. Hura!

Katie Ward

Nagrada Arthurja C. Clarka za leto 2013

Nagrado Arthurja C. Clarka podeljujejo za najboljši znanstveno fantastični roman, ki je v preteklem letu izšel  v Veliki Britaniji. Med letošnjimi nominiranci so bili samo moški, kar se je pripetilo šele drugič v zgodovini podeljevanja nagrade, a to ni izzvalo prevelikega ogorčenja, saj je bila komisija, ki je odločala o prejemniku nagrade, večinoma v ženski postavi.

Nagrado za leto 2013 je dobil Chris Beckett za svoje delo Dark Eden. Na oddaljenem planetu Eden, kjer ni naravne svetlobe,saj planet nima sonca, po nesreči vesoljskega plovila ostaneta dva astronavta Tommy in Angela, ki čakata na pomoč z Zemlje. Po 163ih letih se v incestnih razmerjih med njunimi potomci razvije kolonija naseljencev, ki jih pestijo številne genske malformacije, ki se kažejo tako v fizičnih kot intelektualnih pomanjkljivostih.
V romanu se ni mogoče izogniti bibličnim primerjavam. Takšno je že ime planeta (Eden=Raj), zapuščena astronavta sta pa izvenzemeljska Adam in Eva.
V takšnem okolju se rodi heroj, ki ima vse značilnosti starodavnih mitoloških junakov - na nek način je podoben tako Mojzesu kot Gilgamešu ali Prometeju.

Druga nagrada za znanstveno fantastično literaturo, imenovana Hugo, ki je verjetno še pomembnejša od Clarkove nagrade, bo podeljena 1. septembra. Že zdaj pa so znani nominiranci za najboljši roman. Ti so:

• 2312, Kim Stanley Robinson 
• Blackout, Mira Grant
• Captain Vorpatril’s Alliance, Lois McMaster Bujold 
• Redshirts: A Novel with Three Codas, John Scalzi 
• Throne of the Crescent Moon, Saladin Ahmed 

Chris Beckett